Novega leta drugi dan

Jurij Gustinčič

13. 1. 2012  |  Mladina 2  |  Pod črto

Zjutraj po silvestrskem večeru sem se zbudil, kot da imam mačka, čeprav nisem pil. Ponoči sem gledal televizijske oddaje in bile so vse enake. Tisoči profesionalcev so se mučili po svetu, da bi razveselili ljudi, ne, dopovedovali so jim, da je življenje neverjetno lepo. Če jim misli še uhajajo v življenje, ki ni najveselejše, naj to pozabijo. Naj sprejmejo laž kot resnico.

Zjutraj so se, vsaj pri nas, pa ne le pri nas, vsule drugačne novice. Ne, v črnogledosti se nihče ne more primerjati z nami. Od prve do zadnje besede črni mrak stečajev, prisilnih poravnav, pomanjkanja še zadnjega vinarja. Še huje, če je mogoče. A ljudem se zaradi tega ne bo zdelo, da je konec sveta. Ne, to je svet, resnični svet, edino orožje proti temu je ravnodušnost. V ravnodušnosti do težkega in mučnega nam ni enakih.

Politika je že tu, če nas je med rajanjem sploh zapuščala. In hladnokrvnost posebne vrste, ki nas nikoli ne zapusti. Imeli smo volitve, nenadne, po njihovem izidu pa zmignemo z rameni: saj niso bile potrebne, saj smo vedeli!

Izvolitev nepolitika za človeka, ki naj bi imel pravico sestavljati novo vlado, je bila nepričakovana senzacija le za trenutek. V naslednjem so ga porinili vstran, dasiravno se je začel ukvarjati z možnostjo mandata. Za več dni so drugi ljudje stopili na sredino odra. Tisti, ki bodo »sestavljali«. Zlasti eden med njimi, ki je sicer vstopil v parlament z nepomembno manjšino, je pa njegov glas prodoren. Tako se je vsem zdelo nekaj časa. Tisti, ki jih imenujemo medije, lahkoživo ugibajo. Mandatarja sta lahko dva, napovedovalcem se zdi, da je »desni« verjetnejši od »levega«. Tistega »desnega« omenjajo z lahkoto, kot da se prav nam v zahodnem svetu (vpisali smo se vanj) ne more zgoditi nič enkratnega, nič, česar še ni bilo, če ne računamo zadnjih volitev na Slonokoščeni obali, ki pa ni del »zahodnega sveta«. Vlado, našo bodočo, naj bi najlaže, po teh napovedih, sestavil človek, ki se zagovarja pred sodiščem in je poleg tega izgubil na volitvah.

Tako se je, sicer le za trenutek, toda trenutki so v politiki nekaj pomembnega, dežela lahko kopala v valovih irelevantnosti volilnega izida. Najpomembnejši ni bil izid volitev, ampak tok pogajanj, predvsem zakulisnih. Gimnastika vsakdanjega političnega boja postaja pomembnejša kot pa nakopičene izkušnje celotnega naroda, če se seveda zaveda svojih izkušenj. Gimnastika tretjega ali četrtega igralca zamegljuje sliko. Glavni akrobati ostanejo, a so porinjeni v ozadje. Morebitno navdušenje »širših množic«, pa tudi pozornost inteligentnejših ljudi se izgubita v vsakdanjosti streznitve, ki pride po silvestrovanju. Težko bi bilo, seveda, prenašati to vsakdanjost. Spomnil sem se ruske revolucije. Veliki pesnik Aleksander Blok jo je v prvem hipu sprejel – kot olajšanje, kot vbrizg. Po nekaj dnevih je občutil razočaranje in je novo, sovjetsko vlado zaprosil, naj mu izda potni list. Umrl je, preden mu je uspelo izginiti iz domovine.

Demokracija ni le v tem, da se voli, marveč še bolj, da se potrpi in da času čas, vodjem vodstvo. Bodimo nekoliko brezbrižni.

Po novem letu je torej prišlo barantanje. So trenutki, ko nihče več ne ve, kakšne so pozicije udeležencev povolilnega pehanja za sestavo vlade. Široka publika je seveda izključena iz spektakla. Sliši samo posamezne pripombe, pravzaprav delce pripomb: »ne morem vam nič reči«, »bomo videli«. Ne, mi ne bomo vstopili v vlado glavnega pogajalca, sicer pa, kdo je glavni pogajalec?! Dve vladi sta možni, levosredinska in desnosredinska, enako možni. Ena in druga sta naposled enako zanimivi, njuni voditelji so zanimivi. O njihovem ozadju pa ne bomo več govorili.

Sicer pa velja, da se morajo stvari prepustiti pametnim ljudem. Oni, ne pa tako imenovana širša javnost, zdaj odločajo. To so tisti trenutki, ko spoznamo in tudi sprejmemo absolutne prednosti vodilnih ljudi. Bodo že potem povedali in pojasnili. Demokracija ni le v tem, da se voli, marveč še bolj, da se potrpi in da času čas, vodjem vodstvo. Bodimo nekoliko brezbrižni. Saj v vsakodnevnem življenju že mesece, če ne leta, poslušamo zgodbo o »koroški deklici«, ki jo je oče tako skrbno skril, da policija le širi roke ob popolni neuspešnosti preiskave. Še na misel ji ne pride tisto, kar bi po tolikem času iskanja storili, denimo, v Ameriki. Oblast bi se vprašala, ali ne gre morebiti za umor!

Čakamo. Ali pa ljudje sploh čakajo, ali jih res tako muči misel na bodočo vlado in ne bi hoteli, da se politiki premaknejo in nekaj pokažejo? Da vsaj pokažejo svoj hokus pokus! Saj od politikov ni treba pričakovati preveč. Gledam potek primarnih volitev v Združenih državah Amerike in kako se občinstvu predstavljajo republikanski kandidati, ki naj bi skušali izgnati iz Bele hiše Baracka Obamo. To je preprosto. Je kandidat za uspešno rabo, vprašajo novinarji. O da, veste, kako ljubi svojo ženo. Je tudi zgleden družinski oče …

Politiku je potrebno tako malo, da bi ga lahko povzdigovali. Videti mora biti čim bolj človeški in se čim dostojneje obnašati. To je vse. Tisto o soprogah in družini je resda zelo ameriško, toda tudi v Evropi, preden so Nemci dobili kanclerko, ki svojega moža pokaže, mimogrede, le enkrat na leto, si je nekdanji kancler Schröder upal javno povedati »ich liebe meine Frau« (ljubim svojo ženo).

Da, politiki so ljudje in včasih pokažejo človeška čustva. No, vsaj politiki v tisti Evropi, katere del bi tudi Slovenija tako želela biti in ostati. V tem trenutku čakamo. Čakamo, da politiki kaj naredijo. Karkoli. Ob tem seveda lahko pokažejo tudi kakšno človeško čustvo. Če se v barantanju za ministrske položaje, da ne govorimo, to bi morda bilo preveč, o smeri, v katero mislijo vleči državo, človeška čustva ne bodo porazgubila. Ne mislim, da se bodo, vendar moramo biti previdni.