Odhodi (politikov seveda)

Jurij Gustinčič

23. 12. 2011  |  Mladina 51  |  Pod črto

Prihodi politikov se zdijo nepomembni, pogosto so navadno naključje. Odhod je nekaj drugega. Ni močnega politika z nepomembnim odhodom. Nixon je odšel klavrno, manj kot leto po siloviti zmagi na volitvah. Pošasten odhod.

Občudoval sem Churchillov odhod. Okolica je vedela, da starec mora oditi, sklenili so, da bodo delovali v skladu s tradicijo – »porinili« ga bodo navzgor (kick up) v lordsko zbornico. Ni se dal. Ostal je v spodnjem domu, večkrat sem ga videl z novinarske galerije, kako je prihajal, oprt na palico, sedel v ugledno prvo vrsto in zadremal. Čez kako uro mu je bilo vsega dovolj, dvignil se je in odrinil. Dom se je obnašal, kot da ga ni bilo. Pustil ga je pri miru z njegovo slavo, do katere ni zlahka prišel. Pred slavo iz druge svetovne vojne stoji Churchill, ki je v prvi vojni nepotrebno žrtvoval celotno armado pri zavzemanju Galipolija, kar mu Avstralci, katerih rojake je takrat pognal v napad in so ti tam brez potrebe pustili življenja, niso nikoli odpustili.

Nixon je po Watergatu odšel osramočen, lastniki hiš v New Yorku so zavračali njegova poizvedovanja, ko je hotel pri njih najeti stanovanje. Ko je Carter izgubljal volitve v bitki z Reaganom, je bilo z njim že konec zaradi nezmožnosti, da bi rešil talce iz Teherana. V resnici pa ni bil dorasel Reaganovim šalam, ta ga je uničil z dvema besedama v televizijskem dvoboju.

Helmut Kohl je imel več sreče. Takrat še mlada članica njegove stranke, ki ji je sam pomagal pri vzponu, Angela Merkel, ga je zasačila in osramotila z odkritjem manjše strankarske denarne afere. Odšel je, a še vedno ga krasi slava združitelja države. Najboljše se je zadeva iztekla za Schröderja! Poražen na volitvah se je najprej otroško upiral pri štetju glasov. Potem se je vdal, in kako se je znašel! Danes vodi, z nemške strani, veliko gospodarsko združevanje Nemčije in Rusije. Zgodovinsko, še Bismarck bi mu ploskal! Tisti veliki državnik, ki se je vedno trudil, da Nemčija ne bi bila hkrati ogrožena z Zahoda in z Vzhoda. Schröder je nadaljevalec bismarckovstva, seveda popolnoma brez vojske. Površno gledano je njegov odhod nagrajen tako, da se česa takšnega iz politike Merklova ne more nadejati. Ta trenutek deluje nemška kanclerka kot voditeljica Evrope. Še bolj bo to, če se ji posreči voditi Evropsko unijo, ne da bi propadel evro. Toda doma, v Nemčiji? Razmere ne bi mogle biti bolj čudne, za njeno vlado celo skrb zbujajoče. Sestavila jo je brez velike koalicije, saj njena stranka zveze s socialdemokrati ni hotela imeti za naravno. Je pač meščanska stranka (bürgerliche partei). Vzela si je za zaveznike liberalce, ki veličastno razpadajo. Merklova je ta čas močnejša v svetovni politiki kot doma. Kakšen bo njen odhod?

Na kratko, dober politik mora poskrbeti, da ne napravi vtisa le s svojimi prihodi, z obljubami in s posameznimi dosežki, ki so seveda vedno lahko vprašljivi, ampak tudi z odhodom. V tistih zadnjih trenutkih mora biti jasna njegova moč. Četudi morebiti že načeta ali zgubljena. Ljudje, ki jih opazujejo, če niso pod vplivom dnevne publicitete in trenutnega stanja, v katerem osebnost je, bodo sledi razkroja, ki ga še ni, opazili zgodaj. Vzemimo dve osebnosti, o katerih se zdaj govori vsak dan: Obamo in Putina.

Ni močnega politika z nepomembnim odhodom. Nixon je odšel klavrno. Pošasten odhod. Občudoval sem Churchillov odhod. Okolica je vedela, da starec mora oditi.

Prvi primer je preprostejši za ogled. Američan je prišel v Belo hišo kot zmagovalec na zgodovinskem prelomu, njegov prihod je bil veličasten. Kaj pa odhod? Ko bodo prihodnje leto volitve, ga lahko obdrži na oblasti ena sama stvar – povečanje zaposlenosti. Ne svetovna politika ne zdravstvena reforma, ki jo je spravil skozi kongres s takšno muko in z odstopi. Zgodovinsko dejstvo – zmaga prvega Afroameričana – bo pozabljeno, vsaj za nekaj let.

Vladimir Putin? Kako naj govorimo o odhodu ali umiku, tudi počasnem, če se pripravlja k vrnitvi v predsedniško palačo, kjer naj bi ostal še celih šest ali celo dvanajst let, z vdano pomočjo sedanjega predsednika, s katerim je, kot nam je bilo javno rečeno, »vse že vnaprej dogovorjeno«. Ta slika, pa tudi slika Rusije, vendarle ni tako preprosta. Zmeden je, borec Putin, ko mu manjše, a za ruske pojme sicer velike množice javno odrekajo zmago na zadnjih volitvah in ko se mora braniti z zarjavelim političnim orožjem iz sovjetskih časov – da so mu Američani to podtaknili! Bližje novemu prihodu ali začetku odhoda?

Takšen je današnji svet, a nič drugačen ni bil niti včerajšnji. O tem lahko razmišljamo tudi ob izvedbi domače naloge, ki se ta hip imenuje izvolitev nove vlade. Dobili jo bomo prej ali slej, a je položaj na trenutke buren, vsaj za nekatere. S prstom ne moremo pokazati na nič, kar bi ustrezalo predstavi o odhodu, a odhodi se čutijo v zraku, tudi če jih ne bo že jutri.

O tem sem razmišljal že zato, ker se je dosedanji premier tako očitno bližal odhodu, da je bilo videti skoraj čudno, kako se bori, da bi iz poraza naredil vsaj osebno zmago. Potem pa njegov nasprotnik – nobeden od njiju ni zmagal –, ki je petnajst minut po prvih poročilih o porazu vzkliknil na ves televizijski glas, da bodo že spet prišle nove predčasne volitve. In takrat, bi lahko dodal, se bo videlo, kdo sem.

Ni zadostovalo. Prišla je manevrska poteza z listkom, najdenim na spletnih straneh njegove – seveda njegove – stranke, ki naj bi politično ozračje vrnila dvajset let nazaj. Kako naj imenujemo to ravnanje? Otroška ihta?

Ne vem. A v mislih se mi porajajo slike bodočih odhodov.