Ideologija »zlatega pravila«

Jože Vogrinc

27. 1. 2012  |  Mladina 4  |  Javna pamet

Stranke, ki sestavljajo drugo Janševo koalicijo, soglašajo, da njihovo vladanje ne bo ukvarjanje z ideološkimi temami. V parlamentu se ne bodo igrali partizanov in domobrancev. Šli se bodo združevanje ministrstev, strukturne reforme, ožemanje proračuna … O enem pa so si s prihodnjo opozicijo edini: pridni kurjači nemškega vlakovodje bodo. Slovensko ustavo kanijo dopolniti z »zlatim pravilom«: to bi do decimalke natančno v odstotkih predpisovalo zgornjo mejo, do katere se sme zadolžiti slovenska država. Ta zamisel kot preprosto številko izraža ideološko revščino in nesamostojnost novoizvoljene slovenske oblasti.

Če hočemo razumeti trenutno do–mačo oblastno sceno, moramo vzeti za izhodišče dve očitnosti. Prvič, da se parlamentarne stranke med seboj ločijo le v nebistvenih podrobnostih tega, katere skupine prebivalstva naj nosijo večji delež bremena njihovih ukrepov, sicer pa soglasno sprejemajo gospodarsko rast in konkurenčnost kot samoumevna cilja družbenega razvoja in jemljejo zahteve globalnega velekapitala za samoumeven okvir svoje politike, zahteve in ukrepe EU in Nemčije pa kot ukaze in zgled za svoje ravnanje. Drugič, da takšno ravnanje ni neizogibno odzivanje na vrtenje sveta okoli svoje osi (na domnevna »dejstva«), pač pa je vladajoča ideologija v čisti obliki: kot obred za »izhod iz krize« ponavlja natančno tiste gibe, s katerimi so nas veliki šamani prostega trga spravili vanjo. Oblast je pri nas ideološko poenotena.

Bogomir Kovač je v prejšnji Mladini že opozoril na ekonomsko spornost togega predpisovanja dovoljene zadolžitve. Bojan Bugarič je dodal, da gre za neoliberalno zamisel. Jože Mencinger opominja, da številsko opredeljenih ciljev gospodarske politike v nekem konkretnem gospodarskem položaju ni smiselno zapisovati v trajni, temeljni dokument države. Zakaj se torej še ukvarjam z »zlatim pravilom«?

Samo v računovodski ideologiji je ustava lahko pripomoček za uravnavanje bilance. Sodržavljanke in sodržavljani, izvolili ste si računovodsko oblast.

Ker ideja, zapisati v ustavo, koliko se sme država zadolžiti, kaže, kako nizko je padla parlamentarna pamet. Zamisli se je treba ne le upreti, ampak se moramo vprašati: komu se sploh lahko zdi sprejemljiva? Niti ustava seveda ni neideološko besedilo. Ne izraža znanstvenih spoznanj, pač pa tista skupna prepričanja, ki večini ljudi v neki družbi omogočajo znosno sobivanje. Kljub temu jo je nujno spoštovati. Če jo je treba kar naprej dopolnjevati in spreminjati, si pač ne more utrditi ugleda veljavnega temelja sobivanja. Zato vanjo ne sodi nič, kar bi lahko bilo že v nekaj letih urejeno drugače, kakor je zdaj. Pomislite, da bi se z enako ihto, s katero si zdaj prizadevajo ustavno zacementirati »zlato pravilo« – pa z veliko več upravičenosti v ustavi in v javni pameti – spravili na brezposelnost. Navsezadnje lahko resno podvomimo o veljavnosti člena ustave, ki zatrjuje, da je Slovenija socialna država, ko pa zakon dopušča bolj ali manj trajno brezposelnost desetine državljanov. Vprašajmo se, katere vse človekove pravice, zavarovane v ustavi in v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, so ogrožene, ker v ustavi ni predpisana zgornja dovoljena meja izpustov toplogrednih plinov ali zgornje število avtov, ki se smejo motati po deželi.

Mislite, da je moje primerjanje ironija ali celo sarkazem? Ne! Rad bi samo, da se malo uščipnete v lice, ko se vprašate, čemu dajejo prednost politiki, ki se jim zdi absurdno, da bi prepovedali brezposelnost, zaželeno pa, da bi se v ustavi odpovedali suverenosti države, da zagotavlja javno blaginjo svojim državljanom, na račun njene sposobnosti, da servisira upnike.

Kdor se zavzema za zapis »zlatega pravila« v ustavo, se odpoveduje suverenosti države kot izraza obče volje vseh državljanov. Ne gre le za nerazumevanje razlike med občo in trajno vsebino ustave in minljivo, posebno vsebino vsakodnevne politike. Gre za nerazumevanje smisla obstoja države. Država, ki ima v ustavi zapisano »zlato pravilo«, se je odpovedala vrednotam francoske revolucije in si v ustavo zapisala tlačansko zavezo: izvolite, izrežite mi jermen kože s hrbta! Podredila se je vsemogočnosti razširjene akumulacije kapitala kot zahteve, ki je nad sleherno državno obliko družbene ureditve.

Z državo je v svetu danes veliko huje kakor tedaj, ko je Lenin učil, da je to aparat, s katerim vladajoči razred zatira izkoriščane. Takrat se je vsaj še zdelo, da se država ukvarja z ljudmi in z družbo kot z nečim težko obvladljivim, kar se ne podreja zlahka akumulaciji kapitala. Danes so države neposredno vpete v reprodukcijo kapitala kot aparati za procesiranje populacij na tak način, da seštevek njihovih izdatkov in prejemkov v globalu omogoča razširjeno akumulacijo. Treba je biti zakrknjen ekonomist, da se ti to ne zdi grozljivo. Pomeni namreč, da ima Margaret Thatcher prav. Družba za vladajočo ideologijo sploh ne obstaja več. Ta ideologija ni več sposobna videti zapletene mreže družbenih razmerij, marveč le še kvantitativne ekonomske kazalce, v teh pa samo še v denarnih vrednostih izražene proporce moči in odvisnosti.

Ideja, da je treba v odstotkih določiti, za koliko se sme država zadolžiti, sploh ne more biti politična ideja, če s politiko razumemo sporazumno urejanje družbe. To je računovodska ideja. Upravljanje države razume kot računovodstvo. Samo v računovodski ideologiji je ustava lahko pripomoček za uravnavanje bilance. Sodržavljanke in sodržavljani, izvolili ste si računovodsko oblast. Zase misli, da je upravljavka šparovčka. To se nam bo še hudo otepalo.