Janković
Volitve so mimo, oblast je za prihodnja štiri leta prevzel Janez Janša. Levica je glede na položaj pred volitvami - zvozila. Izgubila je pet poslanskih mest, SD, Zares in LDS so jih imeli 43, danes jih imata PS in SD 38. PS je na volitvah zmagala, levica pa je volitve izgubila. Brez Zorana Jankovića bi bil poraz grozljiv, saj nobeden od dotedanjih voditeljev ni zmogel motivirati volilnega telesa. In le privid je, da je kateri izmed poražencev te volitve preživel. Je pa res, da Borut Pahor rad živi v prividih.
A kot se na eni strani vlada vzpostavlja, se danes kaže tudi realno stanje levice. Volitve so prinesle začasno vznesenost, optimizem. Po volitvah in porazu pri sestavljanju vlade prihaja za levico trda realnost. Vse, kar je realnega levica imela, je bila energija, ki jo je okoli sebe zbral Janković. In zdaj? Njegova stranka je politična platforma za volitve, projekt, ki je imel le en cilj: zmago na volitvah. Zdaj je projekt obvisel. Obvisel je Janković. Obvisela v zraku je tudi levica.
Lahko Janković res postane lider levice, vodja opozicije? Lahko postopoma vzpostavi pravo socialdemokratsko stranko? Vprašanje, ali je to njegova ambicija. Vprašanje je tudi, ali sploh izpolnjuje kriterije volivcev. Jankovićeva kandidatura je imela en sam namen: preprečiti desnici prevzem oblasti v Sloveniji. Projekt ni uspel, kar pa ne pomeni, da Janković ni veliki zmagovalec. Naredil je nemogoče, nekaj, česar ni skoraj nihče pričakoval. A s tem, ko mu nazadnje ni uspelo tudi sestaviti vlade, se je prva faza njegovega projekta predčasno in hitro končala.
Morda se je zaradi Jankovićevega uspeha zdelo, da levici po teh volitvah in polomu leve vlade pod Pahorjevim vodstvom ne bo treba skozi temeljne razmisleke. A vse, kar sta Jankovićev vstop v politiko in predvsem njegova zmaga odložila, je zdaj spet pred slovensko levico (in bi bilo tudi, če bi ta danes vlado vodila, le problem bi bil manj viden). Odsotnost politične platforme, odsotnost odgovorov na zlom dosedanjega kapitalizma, nezmožnost videti neskladje med deklarativnimi prepričanji in svojim dejanskim ravnanjem.
Dve možnosti ima torej Janković. Lahko čaka štiri leta v opoziciji in vmes na lokalnih volitvah razširi stranko po vsej državi. Vendar bo energija, ki je nastala ob volitvah, zagotovo izginila, sam pa ima priložnost, da jo nadomesti s politično profesionalnostjo. Lahko pa razmišlja širše in bolj velikopotezno - in več korakov naprej. V resnici bi bilo najbolj naravno, če bi se, potem ko je levico dejansko rešil pred popolnim sesutjem, s ponovno kandidaturo vrnil na položaj ljubljanskega župana. To ne bi bil poraz, ampak vrnitev v njegov habitat, v katerem se dobro počuti, ob tem pa še ponovna vzpostavitev vsaj relativno močne protiuteži Janševi vladi. Vso moralno pravico ima do tega, opravil je svojo nalogo.
Prva njegova naloga pa seveda je, da realno pogleda svojo stranko, to mineštro interesov in ljudi, in stanje na levici sami. Levica potrebuje resno prenovo, resne razmisleke. Zadnja generacija njenih politikov je pogrnila in volivci so ji to dali jasno vedeti. Seveda se lahko spet poskušajo reciklirati, a vsi skupaj nimajo temeljne verodostojnosti. Niso to, kar naj bi zastopali. Le človek, ki mu ni treba v ospredje potiskati svojih interesov, je zmožen voditi proces postopne vzpostavitve resne levice, z novim vodstvom in platformo vred. A to ni projekt za nekaj mesecev. In ne trdimo, da bi se moral Janković preprosto umakniti iz državne politike. Vsaj prihodnji dve leti, verjetno celo tri leta ne. Napisano je trdo delo za več let. A levica v sedanji sestavi na volitve čez štiri leta ne more priti. Biti mora popolnoma prenovljena in vedeti, kaj si predstavlja kot državo blaginje.
Pri čemer pa ni nepomembno, da bo hkrati v tej državi vlada Janeza Janše izvajala svoj kulturni boj. Za to namreč gre. Tokrat še toliko bolj kot leta 2004.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.