Ne gre za kulturo
»Dopuščam možnost, da ne razumem visoke umetniške vrednosti. Itak umetnost menda smejo razumeti samo še umetniki, morda kritiki. In če je zadeva kvalitetna, ali lahko pričakujem, da jo bodo ponavljali v Stožicah in pobirali vstopnino?«
Minister za visoko šolstvo, šolstvo, kulturo in šport Žiga Turk, ob kulturnem prazniku na svojem blogu 8. februarja 2012
Omikanega človeka ne prepoznamo po tem, da globoko ceni kulturo in umetnost. Raven ga dela omikanega. In na drugi strani: nič bolj ne jezi neomikanega človeka kot prav kultura. Kultura je njegov vir negotovosti, je svet, v katerega si vstopnice ne more kupiti – ker si vstopa ni mogoče zagotoviti z nakupom iPada ali z bleščečim belim džipom. Lahko prehodi vse galerije sveta, obišče zvezdniške predstave, pa ne vstopi v ta svet. Lahko celo občuduje, a to je tuje, dolžnostno občudovanje.
Nasprotno pa kultura vstopa v vsakega izmed nas. Kultura v nas vstopa nezavedno. In prav to je njena skrivnost. Kot na silo ni mogoče vstopiti v ta svet, kultura na drugi strani v nas vstopa sama, če hočemo ali ne. Nikogar ni mogoče prisiliti, da vstopi v galerijo, a kljub vsemu duh kulture vstopi v vsakega izmed nas. Kjer je kulture več, toliko bolj. Zato je pomembno, da obstajajo javne kulturne institucije, od nacionalne televizije naprej, ki širijo kulturo, ki širijo tega duha. Tako omikanost družbe raste in se vsaj ohranja. Zato je pomembno tudi to, da imamo – če začnemo pri najbolj vidnem – dobro javno oblikovanje, na primer avtobusna postajališča, ki so delo oblikovalcev. Vsak dober plakat opravlja to nalogo. Ne – tudi to je kultura, to je že kultura.
In ko se sreča ta nežna tvorba z grobostjo povprečnega, z govorico o učinkovitosti, je to za družbo vedno nevarno. Nevarno, ker sta to svetova, ki se ne smeta srečati na tak način, ker sila vedno dela škodo. V resnici je boleče gledati gospoda, kot je Veno Taufer, kako mora utemeljevati, kaj je kultura. Mar ni že misel, da je treba to oblastnikom utemeljevati, grda? Do tega v omikani družbi ne sme priti. V Franciji se to ne zgodi na ravni resne družbene debate nikoli. Nikoli!
Kako indikativna je ukinitev ministrstva za kulturo … Zakaj se mora vedno uresničiti ravno vse tisto, kar se zdi kot neumna mora?
Zakaj je podpora kulturi še tako posebno pomembna v Sloveniji? Ko smo se odločili za državo, smo vedeli, da nas bodo male številke od prvega dneva še bolj omejevale, kot so nas že v Jugoslaviji zaradi jezika. Ne, slovenska kultura nikoli ne bo zmogla ekonomije obsega, ker je ta država premajhna. To je cena te države – da jo imamo. Pa ne le v kulturi. Povsod je to naša omejitev. Dva milijona ljudi in lasten jezik, ki ga ne govori nihče drug, sta ponos in hkrati največja cokla te države. Jezik nas zapira; ker smo majhni, v naš svet težko prodira tisto, kar se v svetu okoli nas res dogaja. Poglejte, kako malo tujih knjig pride na naš trg. Koliko del mladih nemških filozofov, na primer, prevedejo v slovenščino? Praktično nobeno. Sploh ne vemo zanje! Včasih smo brali vsaj prevode, ki so se znašli na jugoslovanskem trgu, zdaj tudi te pretočnosti skozi sorodne jezike ni več. Seveda so tu izvorna dela, a do njih dostopa omejen krog. Pa ne gre le za filozofe in kulturo. Včasih so slovenski kirurgi tekmovali vsaj z zagrebškimi in beograjskimi, danes z nikomer. Tu smo, zaprti, in tisti, ki tudi sami kričijo, da smo zaprti, ne vidijo, da je eden izmed delujočih kanalov prav kultura.
Saj svetu ne moremo slediti le z zadnjimi modeli avtomobilov in tehnoloških igrač. Mimogrede: v revnih državah, tistih res revnih in zaostalih, je statusni simbol prenosni telefon. Poglejte v roke novih oblastnikov – mar njihovo pojavljanje z iPadi ne izkazuje tega istega refleksa, le nekaj deset tisoč evrov više? Zakaj Sarkozy ne hodi z iPadom pod roko?
Čeprav. Morda pa vidijo prav to – da je kultura tisti redki kanal do sveta tam zunaj? Morda pa je to res problem? Da jim je kultura v resnici ušla, da ni njihov svet? Razen redkih, res so redki, slovenska kultura ne govori jezika današnje oblasti. V resnici si je težko predstavljati, da bi bili kulturniki danes še lahko moteči. A jezik današnje kulture je res tako drugačen od govorice današnje oblasti. Morda smo spregledali, morda gre res za to. Lahko, da je bil minister, ko je zapisal zgoraj citirano, zgolj iskren. Da tudi v resnici misli to, kar smo mislili, da mu je v trenutku prostaškosti le izletelo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.