Tisti trenutek
»Na območju evra je veliko takih, ki nas nočejo več.«
Grški finančni minister Evangelos Venizelos, v sredo
»Prepričan sem, da bo evrska skupina lahko sprejela vse potrebne odločitve v ponedeljek.«
Jean-Claude Juncker, vodja evrske skupine, potem ko so evropski finančni ministri v sredo spet preložili odločitev o odobritvi pomoči Grčiji
Evropski voditelji so prešli psihološko mejo, ko o bankrotu Grčije ni bilo dovoljeno govoriti. Nenadoma, iz dneva v dan, bankrot postaja verjetnejša možnost.
Je to izdaja? Bo Evropska unija izdala svojo članico? Je konec evropske solidarnosti? Je konec evropskega? Je konec Evropske unije? Morda tudi, tudi v to smer se lahko razvije. To so ključni trenutki skupne prihodnosti. A nemara je treba na zadevo pogledati iz drugega zornega kota. Morebiti je bilo to, kar se je z Grčijo dogajalo zadnje mesece, tisto, kar je bilo v nasprotju z evropskim duhom. Zadnje mesece ni šlo več za solidarnost z Grčijo.
Bankrota Grčije so se zlasti velike evropske države branile predvsem zato, ker bodo ob njem ogromno izgubile njihove banke, zlasti nemške in francoske, pa seveda tudi same države, ki so nase prevzele veliko jamstev – brez dvoma tudi zato, da bi zaščitile prav te svoje zasebne banke in investitorje. Grška centralna banka ima poleg tega pri Evropski centralni banki za okoli 108 milijard evrov dolga, ki bo padel pretežno na centralne banke na evrskem območju. Na Nemčijo zna skupaj odpasti več kot 50 milijard evrov, ki bodo za vedno izgubljeni. Vse, kar je bilo danes osredotočeno na slabih 11 milijonov Grkov, se bo razpršilo po vsej Evropi.
Grčijo so torej reševali in ji preprečevali bankrot predvsem zato, da se posledice ne bi preselile v Nemčijo, v Francijo, pa tudi v druge močnejše države in njihova finančna središča. Stiskali so Grke, ne pa svojih bank in investitorjev, ki so v letih konjunkture in seveda še po začetku posojilnega krča z neposrednim kreditiranjem in tudi z izvedenimi finančnimi inštrumenti naprej izvajali svoj casino kapitalizem. To je še vedno ravnanje in izživljanje, krvavi ples, ki je svet in Evropo pripeljal v ta krizni položaj, iz katerega se danes ne zmore izvleči!
Še vedno smo torej tam. Še vedno se Evropa ni sprijaznila z razlogi za krizo. Dovolj je kazanja s prstom na Grke. Grki so zgolj Grki. Seveda so ga lomili. A Grčija dejansko ni tako zelo drugačna od preostale Evrope. Noben resen statistični podatek ne potrjuje govorjenja o ogromni grški javni upravi, o lenobi Grkov … Noben. Marsikateri podatek za Grčijo je boljši od podatkov za vodilne evropske države. Grčija je danes skupni krivec, je skupni evropski zunanji in notranji sovražnik, je ta trenutek tista, ki omogoča vsem drugim, da se ne pogledajo v ogledalo. A vsak je v očeh nekoga lahko Grk. Tisto, kar je za Evropejce Grčija, je za Kitajsko celotna Evropa.
Zato je bil prejšnji konec tedna velik za vso Evropo. Velik zaradi upora Grkov. Velik zato, ker je to Ne! neoliberalnemu konceptu, ki mu vsi skupaj znova in znova nasedamo – čeprav je celotna grška politika nazadnje skozi stisnjene zobe izrekla da, je bil odziv Grkov na ulicah premočan. Celotna Evropa je nenadoma razumela, da ne gre več. Da ne bodo prišli nikamor. Da ni več mogoče prelagati vsega na Grke in Grčijo. Bankrot pomeni, da bodo na koncu (in končno) odgovornost prevzeli kreditodajalci. Tisti izvorni kreditodajalci. Kdo je neracionalno posojal denar Grčiji in grškim podjetjem v času konjunkture, ki naj bi trajala in trajala? Mar banke, zavarovalnice in pozavarovalnice ne bodo prevzele nobene odgovornosti? Tudi vodilni evropski politiki so dojeli, da lastnih napak ne bo več mogoče zadrževati v Grčiji. Tudi zato, ker so ugotovili, da to postaja še dražje in seveda še bolj uničujoče kot tisto, kar jih čaka, ko se bodo težave preselile v njihove države.
Bankrot Grčije, ne glede na svojo končno obliko, lahko pomeni začetek čiščenja. A treba je biti previden. Teh začetkov čiščenja je bilo v zadnji štirih letih že več. In v nobenem trenutku Evropa – in mi z njo – ni hotela sprejeti, da to pomeni temeljito preobrazbo evropske družbe. Ne, to ne pomeni, da je treba izpeljati reforme, s katerimi bodo prebivalce Evrope še bolj stisnili. Gre za temeljni razmislek. Za vprašanje, zaradi koga so države: zaradi državljanov ali zaradi kapitala, ki maksimira dobiček? Zaradi koga torej?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.