Apologija Janeza Janše
Ja, že spet o kulturi. Kaj pa mi drugega ostane?
»Kadar slišim besedo kultura, zagrabim za revolver,« je dejal človek, ki se mu sme reči Goebbels, ker se je res pisal Goebbels: Joseph Goebbels. To žlahtno čustvo z njim deli prenekateri Slovenec: tak, ki o baletnikih ve, da so itak vsi pedri, o knjigi pa to, da je draga. »Pa ja da je draga, prmejduš nazaj, za ta gnar k b ga morau dat za uno brezvezno bluzenje tam noter lohka pelem vse mulce na pico pa sebe na pir – čeu pa baba tut hotla pit bo pa pršparanga gnarja od knige že zmankal, ampak sej si tisto svojo vodo z okusom lohka sama plača.«
Navsezadnje je knjiga orožje, Slovenci pa smo pacifisti!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
»Kadar slišim besedo kultura, zagrabim za revolver,« je dejal človek, ki se mu sme reči Goebbels, ker se je res pisal Goebbels: Joseph Goebbels. To žlahtno čustvo z njim deli prenekateri Slovenec: tak, ki o baletnikih ve, da so itak vsi pedri, o knjigi pa to, da je draga. »Pa ja da je draga, prmejduš nazaj, za ta gnar k b ga morau dat za uno brezvezno bluzenje tam noter lohka pelem vse mulce na pico pa sebe na pir – čeu pa baba tut hotla pit bo pa pršparanga gnarja od knige že zmankal, ampak sej si tisto svojo vodo z okusom lohka sama plača.«
Navsezadnje je knjiga orožje, Slovenci pa smo pacifisti!
V takem ozračju Janši ni bilo težko likvidirati ministrstva za kulturo in namesto njega ustanoviti ministrstvo za znanost, izobraževanje, kulturo, šport, raziskovanje rud, zapravljanje časa, pikado, zbiranje Smrkcev in onanijo. (»Čez« pa bo imelo še ekonomat in skrb za žar na sindikalnih zabavah.) Ob gromoglasni podpori, ki jo je Janševi potezi namenil slovenski živelj, mu je šibko ugovarjalo le kakih sedem tisoč ljudi, ki ga tako ali tako niso bili volili, sploh pa so taki luzerji, da jim niti slednje ni nič pomagalo. In celo ti so z mojimi kolegi kolumnisti vred spregledali nekaj bistvenega: Janša je poleg njih pravzaprav eden redkih v državi, ki do kulture ne čutijo histeričnega sovraštva.
Proti kulturnemu ministrstvu nikoli ni imel nič, med svojim prvim mandatom ga je dokazano pustil popolnoma pri miru in se za kulturo kratko malo ni zmenil, tako kot se zanjo niso menili predsedniki vlade pred njim in po njem. Prav zaradi te ignorance in pomanjkanja nadzora, ki nikakor nista bila lastna samo desnici, se je lahko zgodilo, da je populacija ministrstva v dveh desetletjih potihoma narasla s kakih dvajset osebkov na dvesto, da se je ministrstvo pod vodstvom esdejevke Andreje Rihter tako rekoč neopaženo preselilo v razkošno palačo in v skladu z ministričinimi prednostnimi nalogami malone skrivaj okrasilo lobi z večernimi oblekami, glavo uradnih dopisov pa s tako nemogočim, nečitljivim logotipom, da ga je moja mama, sicer likovnica, pri priči prekrstila v »ministrstvo za vejice in pike«. Skratka, zaradi vsesplošnega sramotnega omalovaževanja kulture si je ministrstvo, približno od konca Školčevih časov prepuščeno sámo sebi in svojim avtohtonim birokratom, po pravici prislužilo sloves potratnega lenuha, zaradi katerega ga danes s častno izjemo Nika Grafenauerja ne bodo pogrešali niti tako imenovani razumniki. Seveda ga ne bodo, hej, ko pa si je večina od njih že v prejšnjem režimu omislila vsa mogoča stanovanja, sinekure, nagrade in druge bonitete, ki so takrat pritikale statusu uveljavljenega književnika, nato pa začela udrihati čez prejšnji režim in si prigrabila še tiste privilegije, ki jih ponuja zdajšnji. Pametni fantje.
Vsak narod ima pač tako kulturno ministrstvo, kot si ga zasluži, in Slovenci ga nimamo.
Ampak Janša kljub pomanjkljivostim, ki se jih je kulturno ministrstvo nalezlo v obdobju od Rihterjeve prek desnega Simonitija do Širce, tega resorja sprva najbrž ni nameraval spraviti v red ne odpraviti. Verjetno mu ga je bilo tako malo mar, da bi se mu v normalnih okoliščinah zdelo škoda truda zanj. To, česar se je morda, zgolj morda, res želel znebiti, je tožilstvo, kakršnega poznamo in ljubimo; o vzrokih tukaj raje ne bi. A ko bi se lotil le tožilstva, bi bil ta manever vse preveč prozoren, malone »transparenten«, kot danes radi zafrazarijo novinarji, bi bil; torej, bi v mojem scenariju ekranizacije morebitnih dogodkov rekel vrli premier – ali pa bi mu prišepnili njegovi dvorni svetniki –, bomo skrili šivanko v kopico drugih šivank, da jo bo teže najti, in poleg neodvisnega tožilstva pod krinko varčevanja odpravili še, še, še … (nekaj tleskanja s prsti) … povejta mi, no, Branko in minister Gregor, katero ministrstvo bi povprečni Slovenec najlaže pogrešal? Kulturno? Kaaaaj, mar tudi to imamo?! Res, skrajni čas je že bil, da sem se izvolil na oblast! – kako veseli bodo mojega pometanja in klestenja moji podložniki!
In res so ga bili. Da si to ugotovil, je zadostovalo namesto ogorčenim kulturnikom, ki so protestirali tako rekoč po uradni dolžnosti, prisluhniti najrazličnejšim kontaktnim oddajam na najrazličnejših radijskih valovih. Klicali so možakarji z debelimi basi avtomehanikov in kleno narečno govorico (če so dialekti bogastvo jezika, kako je mogoče, da so vedno najbogatejši najmanj izobraženi gorjani iz najbolj odročnih grap?) in vsi so kot en mož, kot en avtomehanik, hiteli zatrjevati, kako je Janša dobro storil, kako ima Švica samo šest ministrstev, pa poglej, kako dobro se jim godi! – v zlatu se valjajo, pa tega zlata sploh niso v banke položili samo razni padli diktatorji in drugi zločinci. Po Švici se nam kaže zgledovati!
Zdaj pa naj mi kdo imenuje enega samega vrhunskega sodobnega švicarskega literata. Ne, Knittel ne velja, ta je bil samo nekakšen boljši Coelho. Ne, tudi Dürrenmatt ne velja, ker je že lep čas mrtev. Sploh pa za večino Slovencljev ni bil nikdar živ. No? Nič ne pade na pamet? Čudno, kljub šestim ministrstvom …
Skratka: Janša je Janša, kaj se tu more, vendar v zvezi s kulturnim ministrstvom graja ne more leteti samo na njegov rovaš, saj ga pri njegovem početju podpira tako rekoč referendumska večina delavcev, kmetov in poštene inteligence. Kvečjemu ga je treba pohvaliti, ker je drugače kot njegovi predhodniki ministrstvo tik pred njegovo odpravo vsaj opazil. Resnične krivce za to nacionalno sramoto pa bo treba iskati kar v lastnem okolju. Vsak narod ima pač tako kulturno ministrstvo, kot si ga zasluži, in Slovenci ga nimamo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.