Demokracija iz opere

Maja Novak

3. 2. 2012  |  Mladina 5  |  Ihta

Prikazen blodi po Evropi – prikazen demokracije; in kot splošno velja za prikazni, strahove ter druge bavbave, je znotraj votla, okrog pa je nič ni. Zelo težko bi bilo reči, »kaj je to za en tič«. Pa vseeno poskusimo, ljuba deca, zdaj, ko nam vlada stranka, ki ni pozitivna, temveč demokratična, juhej!

Edina opredelitev demokracije, ki nesporno drži v vseh obdobjih in na vseh zemljepisnih širinah, se glasi: to je tisto, kar imamo pri nas. Vse od časov Hitlerja, Goebbelsa ipd. namreč ni bilo države, ki ne bi na veliki zvon obešala svoje demokratičnosti. Demokracijo smo imeli celo v komunizmu – imenovala se je »vsebinska«, videti pa je bila takole: najprej so se politični veljaki med sabo dogovorili, kateri (na primer) predsednik izvršnega sveta bi jim najbolj ustrezal, nato pa se je izbranec oligarhije kot edini kandidat za funkcijo podal na volitve, da ga je tam požegnalo še ljudstvo. Danes ljudstvo voli prvo in šele potem, ko reče svoje, se oligarhija med sabo dogovori, kateri (na primer) premier bi ji najbolj ustrezal. Drugače kot »vsebinski« demokraciji se slednji reče »formalna«, obe pa sta onkraj vsakega dvoma – demokraciji.

Za formalno demokracijo je kajpak značilno, da pazi na formo, drugače rečeno, na pravila, h katerim spadajo tudi določila kazenskega procesnega prava. To so tisti znameniti »technicalities«, ki nastopajo v ameriških gangsterskih filmih, na primer v stavku: »The boss got off on technicalities.« Botra so oprostili, ker so se njegovi odvetniki sklicevali na proceduralne kršitve kazenskega postopka. Tako se utegne zgoditi, da se zaradi prekoračitve formalnih pristojnosti pred sodiščem znajde sodnik; v Španiji se to pravkar dogaja nekdanjemu sodniku vrhovnega kazenskega sodišča Baltasarju Garzónu, ker je preveč marljivo raziskoval zločine Francovega režima, za nameček pa si je drznil izdati še mednarodno tiralico za čilskim diktatorjem Pinochetom. Prav mu je, naj kar izkusi merico lastne »arcnije«! – kaj pa se mu je bilo treba spravljati na Franca in človeka, ki je poleg tisočev drugih dal ubiti Allendeja? Ko bi Garzón kazensko procesno pravo kršil med sojenjem ciganki Pilar, ker je ukradla kuro, se mu v demokratični Evropi zagotovo ne bi zgodilo prav nič.

(Mimogrede, če smo že pri Francu, toplo priporočam ogled filma Guillerma del Tora Favnov labirint. Da ne bi kdo zmotno pomislil, kako so povojni poboji slovenska specialiteta. Nekaj malega so si jih očitno privoščili tudi zmagovalci v španski državljanski vojni.)

Drugo prepoznavno znamenje so–dobne demokracije pa je nekaj, čemur Italijani rečejo »buonismo«, Slovenci pa »beee« kot večini stvari, čeprav bi tudi »dušebrižništvo« lepo zvenelo. Beseda, izpeljana iz pridevnika buono, dober, opisuje obnašanje, ki je sicer sila fancy, trendy in nobel, vendar gre za prazno besedičenje in puhel aktivizem, katerega edini namen je dokazati, kako osveščen in svetovljanski je aktivist ali govorec. Tako imenovani »buonista« se bo zavzemal za prepoved nošenja krzna, za pravice Romov in istospolnih družin, za enakopravnost in enakost vsega živega, za vegetarijanstvo in prebiranje bukvic za duhovno rast … vse dokler mu ne bo treba za svoja načela migniti s prstom in dokler se demokracija, znotraj katere živi, ne bo prelevila v demokracijo drugačne sorte, kjer bodo moderni in trendy drugačni kroji in barve.

Današnji buonisti so nadvse nenaklonjeni sovražnemu govoru – in tu nastane zmeda, zaradi katere kljub najboljšim namenom ne bom mogla postati buonista, pa če bi si to še tako želela. Namreč, trdno sem bila prepričana, da vem, kaj to je: hujskaški govor, ki ga večina uperi proti manjšini (npr. Dolenjci proti Romom) ali organizirani nosilci moči proti nemočnim posameznikom (npr. uveljavljena politična stranka proti ljudem v trenirkah). Namen prepovedi sovražnega govora naj bi bila potemtakem zaščita šibkih pred močnimi. Zdaj pa sta mi moja nič kaj ljudomila soimenjakinja in varuhinja človekovih pravic dokazali, da sem se vseskozi motila – ali pa so moje predstave o moči in šibkosti docela zgrešene. Svetlana je res strah zbujajoča gospa, zlasti ko se pri dobrih sedmih križih vzravna v vsej svoji višini metra šestdeset in morda zažuga še s palico, po kateri občasno poseže zaradi trganja v kolku – ampak tudi o katoliški cerkvi sem verjela, da je dovolj neustrašna, da se bo lahko pred tako zmajko branila kar sama. Navsezadnje so njega dni papeži osvajali kraljestva in čezmorske kolonije, zmagovali v vojnah, prirejali povojne poboje (»Pokončajte vse – bog bo prepoznal svoje,« se je leta 1209 glasil ukaz po okupaciji katarskega mesta Béziers), z ognjem in mečem sodili krivovercem ter z denarjem sicilijanske mafije financirali Solidarność, danes pa jo že ob pogledu na takole krhko ženico ucvrejo v sapramišjo luknjo, vekajoč: »Gospa Zdenka! Gospa Zdenka, na pomaganje! Svetlana me zmerja!« Hudo. Res nisem vedela, da je Vatikan tako »švohoten ratal«.

Sploh pa – varuhinja človekovih pravic naj bi varovala človekove pravice; in cerkev ni človek, cerkev je institucija. S tem pa smo, ljuba deca, dokazali, da v sodobni demokraciji načelo enakosti in enakopravnosti ne velja le za ljudi, temveč tudi za pravne osebe, rastline, minerale in živali. Potem ko bo (če bo) gospa Čebašek Travnik vložila ovadbo zoper nedemokratično Makarovičevo, bi ji torej kazalo pod svoje okrilje vzeti še kako mačje zavetišče: samo tako se bosta gospe morda spet pobotali.