Tatvina

Janko Lorenci

24. 2. 2012  |  Mladina 8  |  Kolumna

Janša se rad hvali, da je njegova prva vlada, drugače od Pahorjeve, preživela ves mandat. Toda za njegovo drugo koalicijo in vlado ni to niti najmanj gotovo.

Zdaj načeluje pestri druščini, različni po demokratičnosti, ideologiji, moči, voditeljih, stopnji populizma, politični kulturi ... Dve članici sta tako rekoč že bili članici Jankovićeve koalicije.

To pomeni, da koalicija ni zelo trdna. Vendar jo bodo nekatere stvari držale skupaj.

Prva od njih je to, da so njene članice hotele priti na oblast in hočejo na njej ostati, kakršenkoli že je položaj. To je včasih težko razumljiva značilnost vsake politike.

Drugi element je Janša. Staro-novi premier velja za železnega voditelja, ki navadno prekaša svoje partnerje, zraven pa zna brezobzirno plesti zakulisne, po potrebi izsiljevalske mreže. Janša to mrko podobo rad goji tudi sam. Toda njegov imperialno inscenirani intervju na Brdu z izjavo, da lahko edini reši to državo, kaže, da bodisi dobiva megalomanske popadke ali pa skuša ustvariti vtis o svoji veličini zato, ker se zaveda, kako trda mu bo predla.

Tretja stvar je kriza. To ne bo popularna vladavina, in če se bo končala za Slovenijo slabo, bodo male koalicijske stranke verjetno izginile s prizorišča. Zato jih bo gnal naravni refleks strnjevanja vrst. Po drugi strani jim grozi, da bodo popolnoma izginile v senci velike SDS, to pa jim bo narekovalo samostojno ravnanje, po potrebi v sporu z veliko sestro.

Kakorkoli, Janša bo koalicijo vsaj nekaj časa obvladoval bolj, kot je Pahor svojo z nenehno premiersko monodramo. A nekdanji Janša to več ni. Tudi zato, ker na volitvah ni zmagal, nakar je moral partnerje »odkupiti« od Jankovića, zdaj pa je toliko bolj odvisen od njih. Manjši partnerji to dobro vedo.

Na trdnost in usodo koalicije pa bo seveda najbolj vplivalo spopadanje s krizo. Poteka lahko na dva zelo različna načina.

V vsakem primeru bo trdo in bo zahtevalo zategovanje pasu ter nekatere reforme, zasnovane že pod prejšnjo vlado. To mučno pot narekuje potreba po zmanjšanju zadolženosti države in oživljanju gospodarstva. To je neljuba, naporna, a neizogibna pot.

Tej poti dodaja oblast velik neoliberalni paket, sam po sebi nepovezan s krizo, vendar nanjo obešen. Vlada napoveduje znižanje davkov, uvedbo socialne kapice, razgrajevanje javnega sektorja, hitro privatizacijo državnega premoženja itd. Podobne spremembe je skušala uvesti že prva Janševa vlada. Takrat ji je spodletelo, zdaj poskus ponavlja.

Ti načrti so urezani po klasičnem neoliberalnem kopitu. V vladi jih ženejo naprej predvsem ljudje iz SDS in finančni minister Šušteršič. V Sloveniji jih podpirajo povsod razsejane skupine, ideološki zasvojenci in tisti, ki jim bo od radikalnega neoliberalnega zasuka kaj kapnilo, od zunaj pa evropska komisija in (samo)morilska nemška politika varčevanja, ki ne dopušča rasti.

Pomembno je tole: te spremembe praviloma ne bodo pomagale pri reševanju krize, izvajane pa bodo v njenem imenu. To je prevara. Vse ne bodo prišle naenkrat, v načrtu pa so vse. Če jih bo oblast uveljavila, se bo zgodil naravnost dramatičen premik v korist ozkih elit in v škodo velike večine državljanov. Ker bo izgovor za načrtovani zasuk ostrina krize, bo vlada položaj najbrž slikala v še bolj črnih barvah, kot je sam po sebi.

Ostro varčevanje s hkratnim nižanjem davkov – te drugod v Evropi praviloma višajo – ob enakih ali celo manjših dohodkih državne blagajne pomeni ostro rezanje pokojnin, manjše socialne transferje, manj denarja za zdravstvo, šolstvo, kulturo itd. Enačba je jasna.

Neoliberalni dodatek vodi v programiran spopad s sindikati in mnogimi drugimi skupinami. Zbudil bo jezo in ohladil zmerno pripravljenost na reforme. Načrtovane spremembe bodo s časom postajale vidnejše, boleče otipljive, odpor pa močnejši. Načrt ta čas še zveni abstraktno, toda če ne bo ustavljen, se bo prelil – v večje socialne razlike, slabšo dostopnost do zdravja in izobraževanja, v zožene perspektive nasploh. Abstraktnost bo postala grda konkretnost.

In, kot rečeno, načrt ne bo prinesel nikakršnega čudežnega razvoja – oglejmo si težave domovine neoliberalizma, ZDA. Vlada pa si z njim vnaprej zapravlja široko soglasje, nujno za kolikor toliko uspešno obvladovanje krize. Pri tem že zdaj uživa majhno zaupanje.

Slovenija živi v naraščajočem antagonizmu: kriza je, politika je čedalje bolj neoliberalna, velika večina »spodaj« pa zahteva večjo družbeno solidarnost, oskubljeno že zdaj. Načrtovani neoliberalni pospešek sedanje oblasti jo grozi tako rekoč izbrisati. Ker je zamegljevan in skrivan za lepimi besedami o konkurenčnosti, novih delovnih mestih, strašnih prisilah krize itd., ga je treba tolmačiti v njegovi banalni realnosti in strogo ločiti od res potrebnega zategovanja pasu in reform. Eno je nujnost, drugo je kraja.

Kajti če bo oblast načrt uresničila, bo ljudstvu ukradla državo. Spodobna država je demokratična in njeno bogastvo je kolikor toliko razpršeno. Tatvini bi morala že v vladi nasprotovati vsaj SLS in Desus, če sta kolikor toliko vredna svojih gesel. Prej ali slej se ji bo uprla tudi široka protestna fronta sindikatov, opozicije, različnih združenj in jezne večine, ki se bo morda spet oprijela referendumske blokade.

Oblast si še lahko premisli in opusti načrte, ki vodijo v katastrofalno spremembo naše družbe. Če bo vztrajala, rine v pat položaj, kakršnega je doživela Pahorjeva vlada, ali pa v dramo grških ulic, polnih ognja in solzivca. Si bo to upala, je tako zagrizena, tako slepa?