Türk, Pahor, Zver

Janko Lorenci

2. 3. 2012  |  Mladina 9  |  Kolumna

Kdo je (bo) predsednik države Slovenije, ni najpomembnejša stvar na svetu, vseeno pa tudi ni. Od predsednika se pričakuje mirna avtoriteta, občasno nastavljanje zrcala družbi in politiki, izrekanje o posamičnih velikih vprašanjih. Pričakuje se tudi distanca do strank, vendar ne politična brezbarvnost in pasivnost. Tak predsednik je odveč. Potrebna je živa politična osebnost, po možnosti nekakšna korekcija, kar negacija siceršnje politike, tega ceha klavrnega slovesa.

Za zdaj so v igri za naslednika sedanjega predsednika tri znana imena – Danilo Türk sam, Borut Pahor in Milan Zver. Prva dva še nista dokončno rekla, da se bosta res potegovala za visoki položaj.

Zveru v tem morebitnem troboju kaže slabo. Najbolj bi mu škodilo, da je vidni član SDS. To je stranka s polno malho sistematičnega diskreditiranja, manipulacij, laži, za državo škodljivih potez. Njen slabi glas samodejno pade na vsa njena znana imena. To bi lahko bilo za koga krivično, za Zvera pač ne; nikoli se ni niti za las distanciral od zavržene prakse svoje stranke, ki vsesplošne osuple zgroženosti ne zbuja zgolj zato, ker se počasi navadiš tudi strupa.

Pahorja kot morebitnega predsedniškega kandidata določa predvsem triletna premierska preteklost. Pogorel je na vsej črti, a se tega očitno ne zaveda dobro. Res ga je pomagala pokopati kriza, v kateri ni odpovedala samo celotna politika z opozicijo vred, ampak tudi druge elite, zlasti ekonomska. Predvsem Pahor ni bil kos osnovni nalogi vsakega slovenskega premiera – vodenju praviloma nehomogene koalicije in vlade. Njegova je bila skupek silovito razvitih političnih egov. A prvi med njimi je bil Pahor sam – tako zelo, da si je vsak dan priredil tiskovno konferenco. Zaradi tega je vlada zbujala vtis čete zdraharjev, v krizi, ki je vedno tudi stvar psihologije, pa je bilo to pogubno, med drugim za reforme. V EU je Pahor užival v blišču druženja z velikimi in tudi zato slepo sledil Merklovi in njeni politiki »reševanja« krize, ki ogroža celotno Unijo, zlasti pa njen jug, se pravi tudi nas.

Predčasni konec mandata ga je nekoliko sesul, ambicije pa so mu znova zrasle s ponovnim vzponom osebne in strankine priljubljenosti po volitvah. A to je trhel vzpon, temelječ na tradicionalnem nezaupanju velikega dela volivcev do Janše in ohromelosti Jankovićeve PS. Kakorkoli, s predsedniško kandidaturo bi morda znova postal Spielverderber, podobno kot je s kandidaturo za predsednika parlamenta sprožil dogajanje, ki se je končalo s tem, da je poraženi Janša postal premier.

Proti Türku Pahor sam po sebi nima možnosti. Zdaj krožijo govorice-teorije-ugibanje, da je z Janšo sklenil dogovor, da bi ga v drugem krogu volitev podprli volivci SDS. Najbrž gre za eno od mnogih teorij zarot, ki pa ima svojo oporo v koristih za obe strani – SDS bi se s Pahorjevo zmago znebila osovraženega Türka, naš Borut bi postal predsednik. Teorijo podpira tudi nenavadno, težko razložljivo razmerje med možema: Janša Pahorja od časa do časa grdo oklofuta, a ga osebno v glavnem pušča pri miru. Oklofutani klofutam in ponižanjem vdano nastavlja drugo lice, čeprav s servilnostjo do klofutajočega izgublja podporo svojih volivcev.

Türk bo verjetno znova kandidiral in ostaja ne glede na take ali drugačne nakane absolutni favorit. Na lestvicah priljubljenosti vztrajno zaseda prvo mesto. Je politik, ki zbuja kar veliko zaupanje čez ločnico levo-desno, kar je pri nas težko in lahko hkrati. Težko zato, ker je politika kot celota na tako slabem glasu, lahko zato, ker je sedanji in verjetni prihodnji predsednik države v političnem plemenu štrleča figura tako po drži kot po intelektualni ravni.

Glede drže mu pomaga, da je v domačo politiko, če odštejemo mlada leta, vstopil pozno in ni del izvršne oblasti z njeno močjo, nemočjo in skušnjavami vred. Intelektualno je močan in se v nasprotju z veliko večino naših politikov počuti doma tudi v svetu. Mednarodno dogajanje zna povezovati z domačim, iz česar se je med drugim rodila njegova previdna zadržanost do neoliberalizma. To bi moral biti močan poudarek njegovega javnega nastopanja v drugem mandatu – nastopanja, ki ga je preveč. Kot dobro ve tudi Janša, redkost stopanja pred javnost poudari težo nastopov.

Nazorsko je Türk svobodomiseln in bliže levici kot desnici. To je od samega začetka pomenilo, da bosta s SDS prej ali slej trčila. Napeto razmerje je doseglo dva vrhunca: najprej je SDS ponaredila dokumente, da bi obremenila Türka, ta pa Janše ni predlagal za premiera.

Slednje je bilo povezano s Türkovo morda najhujšo dilemo doslej. Odločil se je prav. Vendar mislimo, da pri tem ni šel dovolj daleč, saj je odločitev utemeljil samo z Janševo domnevno vpletenostjo v afero Patria. Toda Janša ni primeren za premiera zaradi celotnega delovanja svoje stranke, ki ima z demokratičnostjo in še znosno politično kulturo malo ali nič stika. Šele v kontekstu problematične zgodovine SDS se sumi o Patrii dodatno zgostijo in niso več presenečenje.

Ta čas je Türk med aktivnimi slovenskimi politiki edini, ki ima format državnika. Kljub posamičnim napakam je ohranil vrednost in pomen predsedniške funkcije. Scela ostaja stabilna, predvidljiva in pozitivna figura s spodobno avtoriteto.

V viharnih časih pred nami utegne biti to pomembno. Si predstavljate, da bi nam v njih kot predsednik države sadil cvetice Pahor ali se nam milo smehljal Zver, hvaleč demokracijo po Orbanovo?