Usodni paradoks

dr. Bogomir Kovač

9. 3. 2012  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Zlato fiskalno pravilo je po marčnem sklepu Evropskega sveta dobilo zeleno luč za več kot enoletno pravno in politično pot odločanja članic EU. Fiskalni pakt začenja morda novo poglavje evropske politično-ekonomske integracije, zagotovo pa ne rešuje niti težav njene politične legitimnosti niti problemov trenutne dolžniške krize. Oboje pa je ključno za preživetje in razvoj sedanje EU. Zlato fiskalno pravilo pomeni danes nekakšno pravno zavezo politične odgovornosti glede trošenja in zadolževanja države. Sprejem evropskega fiskalnega pravila in njegovo umeščanje v ustavni in zakonski red RS bo prvovrstna domača politična naslada. Politiki bodo govorili o rečeh, ki jih ne razumejo najbolje, stroka pa lahko kaj reši, če bo iskala razumne rešitve glede odprtih procedur, prehodnih obdobij in ukrepov, ki krepijo robustnost javnih financ in njihovo trajnostno komponento.

Zgodba glede fiskalnih pravil ni nova, zato je toliko bolj nenavadno, kako se evropska politika ni ničesar naučila. Fiskalno pravilo (3/60) najdemo v slovitih maastrichtskih načelih in pogodbi, ki je pred domala dvajsetimi leti tlakovala poti nove politično-ekonomske integracije EU. Izhodišče je neoliberalna ideja, da EU temelji samo na regulacijskem tržnem sistemu, ki potrebuje zgolj neodvisno centralno banko, stabilni mehanizem cen in odprt prostor svobodnega pretoka blaga in proizvodnih dejavnikov. Nobenega posebnega državnega menedžmenta, nobenih drugih ekonomskih politik, ki bi skrbele za anticiklične odgovore in strukturne prilagoditve. Zadostujejo zgolj nadzor nad ponudbo denarja in ohlapna fiskalna pravila glede relativnega uravnoteženja proračunov in zadolževanja članic.

EU je želela postati skupnost držav brez veznega politično-ekonomskega tkiva, brez prave politične legitimnosti in kulturnega temelja. In pogorela.

Kakšen usodni paradoks – EU je izhajala iz povojne ideje reguliranega trga in socialne države, toda svoj razvoj že dvajset let utemeljuje na liberalnih načelih brez primere. Ostaja brez potrebnih osrednjih ekonomskih orodij, politik in institucij. ECB nikoli ni postala banka, ki lahko financira v državne papirje, EU nima skupne fiskalne politike in nima omembe vrednega proračuna. Skupna valuta je poglobila plačilno bilančna neravnotežja članic, brezzoba fiskalna politika je pripeljala do nevzdržnih fiskalnih neravnotežij. V takšnih razmerah sta vsakršna fiskalna konsolidacija in monetarna normalizacija nemogoči. EU je želela postati skupnost držav brez veznega politično-ekonomskega tkiva, brez prave politične legitimnosti in kulturnega temelja. In pogorela, skozi levi Delorsov projekt in sedanjimi desnimi rešitvami Merklove.

Prinaša zlato fiskalno pravilo odrešitev teh težav? Žal ne. Ideja je spet preprosta, toda že drugič zgrešena. Močnejša fiskalna pravila, postopki in nadzor nad primanjkljaji in zadolževanjem članic naj bi znižali finančna tveganja držav in pomirili mednarodne finančne institucije. Zakonski temelj, celo z ustavo, daje tej ideologiji in politiki pravno varnost. Zgled je Nemčija, ki ima najnižje pribitke na državne obveznice in najbolj strogo fiskalno disciplino s pomočjo normativnih fiskalnih pravil.

Pri tem pa sta pomembni dve opozorili kot možno napotilo. Zlato fiskalno pravilo tradicionalno pomeni, da lahko s primanjkljaji financiramo zgolj izdatke države, ki koristijo prihodnjim generacijam. Sedanje uzakonja dovoljeni oziroma želeni strukturni primanjkljaj na ravni največ 0,5 odstotka BDP-ja brez tega napotila, kar je nekaj drugega. In drugič, če bomo zlato pravilo uresničili v praksi, bo to nekaj drugega kot dosedanji kriterij 3/60. Doslej smo lahko imeli triodstotni primanjkljaj tudi v dobrih časih. Z novim pravilom strukturnega primanjkljaja prisiljujemo članice, da v konjunkturi težijo k uravnoteženemu proračunu, da trošenje na srednji rok usmerjajo k strukturnim reform. To pomeni, da bi lahko dejansko združili srednjeročne fiskalne cilje z javnim financiranjem trajnostnega razvoja (staranje prebivalstva, okolje …). To je torej most, ki bi lahko dodal nekaj socialne in fiskalne racionalnosti k izhodiščni iracionalnosti glede zadovoljevanja pričakovanj finančnih trgov. Zlato pravilo je smiselno, če ne bo spregledalo javnih investicij in strukturnih sprememb trajnostnega razvoja.

Obstaja še tretji problem. Zlato pravilo naj bi vodilo v konsolidacijo javnih financ in obvladovanje zadolženosti. Toda dejansko obstajajo sedaj tri pravila, tako glede strukturnega, povprečnega primanjkljaja in zadolževanja (0,5/3/60). Katero prevladuje in kdaj? Če je država zadolžena več kot 60-odstotno glede BDP-ja, mora uporabiti pravilo zniževanja zadolženosti, 1/20 na leto. Če je pod mejo 60, prevladuje zlato pravilo. Danes imamo šest držav, v katerih je zadolženost prek 100 odstotkov, za njih je zlato pravilo manj restriktivno od pravila razdolževanja in podobno. Fiskalna pravila niso enoznačna, in preden z njimi začnemo kolovratiti po normativnih aktih, potrebujemo njihovo razmejitev.

Nova fiskalna pravila so restriktivnejša od prejšnjih, širša in bolj dolgoročna. Tlakujejo pot k fiskalni integraciji EU. To je dobra stran. Slabih je več. Sedanja zasnova več pravil je lahko zavajajoča, uporaba manipulativna. Predvsem pa to ni nadomestek za evropski fiskalni federalizem, ki bi deloval. V enosmerni ulici se izgublja potrebna fleksibilnost, priklanjanje »finančnim trgom« pa je nova stara zabloda evropskega neoliberalizma. Zakladniki in finančniki ne potrebujejo zlatih pravil, zahtevajo zgolj svojo mero zlata.