Telesa brez duš

dr. Bogomir Kovač

16. 3. 2012  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Hobbesova Družbena pogodba se začenja z ugotovitvijo, da želi v njej preveriti, ali je v državljanskem redu mogoče zakonito in zanesljivo pravilo upravljanja, če vzamemo ljudi takšne, kakršni so, in zakone, kot bi lahko bili. Nekaj stoletij kasneje so dileme podobne in slovenski Leviatan se vali naokrog v različnih podobah. Ena od njih je nesrečna AUKN in problem korporativnega upravljanja, ki mu nikakor nismo kos. Vladna novela zakona o upravljanju kapitalskih naložb potrjuje pravilo, da se na področju korporativnega upravljanja nadaljuje neznosna institucionalna improvizacija kot tudi politična strast po obvladovanju korporativnega sveta. Oboje je strupena plev, ki ji očitno ni kos tudi novi finančni minister.

AUKN je bila leta 2010 spočeta na temelju zahtev OECD o korporativnem upravljanju državnih podjetij. Pahorjeva vlada je pri njeni ustanovitvi ravnala skrajno površno. Institucija je nastala brez pravil, brez jasnih predstav ustanovitelja, kaj pravzaprav želi, in kot so pokazali prvi ključni ukrepi agencije, smo začeli tudi z nedoraslo kadrovsko zasedbo uprave in sveta agencije. AUKN je kasneje sicer dodelala potrebne akte, postavila notranjo organizacijsko in analitično strukturo, razvila standarde in sistem spremljanja, nadzora in usmerjanja družb, izboljšala način kadrovanja v nadzorne svete in naložbeno politiko … toda rešitev je ostala na pol poti.

Dobili smo institucijo, toda izgubili zaupanje vanjo. Institucije brez kredibilnosti pa ostanejo na koncu zgolj formalne administrativne enote, telo brez duše.

Obtičali smo v zanki slovenskega institucionalizma, ki jo Šušteršič strokovno nedvomno razume, vprašanje pa je, ali bo našel ustrezno politično rešitev. Napaka je torej dvojna in z obeh strani enako usodna. Najprej politika vzbuja upanje glede želenih ciljev sprememb, toda z izhodiščno institucionalno improvizacijo onemogoča normalno delovanje institucionalnih pravil. Ko pa jih vodstva potem vendarle postavijo, medtem vsevprek grešijo pri odločanju in ukrepih in s tem zapravijo zaupanje deležnikov. Najprej nimamo pravil in na slepo upamo, potem dobimo pravila in izgubimo zaupanje. In tako postajamo, ne samo pri AUKN, temveč tudi drugod, država z institucionalno arhitekturo, v katero nihče ne zaupa, zato so institucije nekredibilne in vse manj legitimne, država pa se spreminja v neznosno kloako administrativnih teles brez odgovornosti in pravih odločitev.

Obtičali smo v zanki slovenskega institucionalizma, ki jo Šušteršič strokovno nedvomno razume, vprašanje pa je, ali bo našel ustrezno politično rešitev.

In prav tu tiči tudi vladni precep. Agencije ne more ukiniti, ker nima pravih institucionalnih nadomestil, hkrati pa zaradi zavez do OECD ne more politično tvegati. Odločitev je zato politično logična, toda z vidika zapovedi korporativnega upravljanja slaba, hkrati pa ponavlja stare napake institucionalne zanke. AUKN ostaja kot institucija, toda brez pristojnosti odločanja, ki se selijo na raven resornih ministrstev. Postaja centraliziran administrativni organ, ki pripravlja mnenja, o katerih potem odločajo drugi, čeprav so prvotna namera zakona in smernice OECD povsem drugačne. Vlada bi se morala povsem ogniti operativnim odločitvam v državnih podjetjih, politika posredno usmerja zgolj strategijo upravljanja in naložb in tu se njena politična odgovornost začenja in tudi konča. Vse drugo je v rokah organov odločanja agencije, ki ima strokovno in politično avtonomijo in tudi nosi odgovornost za svoje odločitve. Janševa vlada te usmeritve dejansko postavlja na glavo. Njeno odločanje postaja sedaj v veliki meri operativno, politika dejansko odloča in temeljna namera, da je vlada ločena od upravljanja naložb in kadrovskih odločitev, je spet pokopana.

Še najbolje nam te zadrege novega razmerja med AUKN in vlado pojasnjuje grotesken predlog poslancev SDS o prenosu pristojnosti sveta agencije na vlado, čeprav organ dejansko še vedno obstaja in torej tudi deluje. Namera vlade, da se mora vodstvo agencije usklajevati z resornimi ministrstvi, bi lahko uresničili z drugačnim internim protokolom glede koordinacije želenih odločitev. Še posebej v času, ko še vedno nimamo potrjene že pripravljene strategije upravljanja kapitalskih naložb države in ko krizne razmere v gospodarstvu zahtevajo nekonvencionalne pristope kriznega menedžmenta.

Če bi vlada želela ravnati strokovno, bi morala najprej revidirati strategijo in s protokoli oblikovati pravila igre za skupno odločanje. Namesto tega smo dobili novelo, ki posega v institucionalne pristojnosti agencije. Hkrati pa spet nimamo jasnih poti, kako priti do operativnih korakov odločanja na skupščinah, pa pri izboru kadrov za nadzorne svete in še posebej glede kočljivih kapitalskih odločitev. Pogosti korporativni voluntarizem in čudaške odločitve agencije bodo po naravi reči nadomestili z novim političnim voluntarizmom in intervencionizmom. AUKN očitno ni sposobna strateškega delovanja, vlada pa ne operativnega, oboje skupaj je tudi v novem vladnem paketu neprebavljiva čorba.

Vlada sedaj ponuja alibično držo, da gre za začasno rešitev in da želi s tem samo preprečiti stare napake vodstva AUKN. Toda ne pove, kako bo preprečila svoje, z novelo jih je zgolj legalizirala. Napake agencije bodo nadomestile vladne zablode, odgovornost prvih in drugih je podobno nejasna, strokovnost resornih ministrov pa nič večja od tet in stricev v AUKN. Če vlada pri tem izgublja izhodiščno kredibilnost, ji tudi kasnejše rešitve ne bodo pomagale.