Grega Repovž

24. 3. 2012  |  Mladina 12  |  Uvodnik

Tokrat bo težje

Dokončno so v Evropi v demokratičnost režima madžarskega premiera Viktorja Orbana nehali verjeti, ko se je z napovedjo spremembe ustavnega položaja spravil nad neodvisno nacionalno banko. Dovolj je bila že napoved, pa so bili vsi zgroženi – ker se tako do nacionalne banke pač v resnih državah ne vede. Ker se že s tem povzroča ogromna škoda pomembnemu regulatorju. Seveda so bili vsi šokirani, ko je Orban za uvod v svojo vladavino »naskočil« kulturo in intelektualce, a da so stvari resne, je postalo jasno šele z »okupacijo« nacionalne banke.

Toda ni dolgo trajalo, da je eden izmed ministrov sedanje Janševe vlade, tokrat pač Radovan Žerjav, začel pozivati guvernerja Banke Slovenije Marka Krajnca, naj odstopi. Seveda je mogoče kritizirati tudi neodvisne institucije, naj gre za nacionalno banko ali na primer za ustavno sodišče, a kritike morajo biti premišljene in utemeljene. Preprosto je to prepomembna institucija. Vendar Žerjav s tem ni le dokazal že izkazane drže te vlade – po Gregorju Virantu je s tem le še en koalicijski partner potrdil, da se mu dejansko logika Janševega vladanja zdi popolnoma normalna. To navajamo zgolj zato, da razbijemo iluzijo o obstoju možnosti, da bi znotraj koalicije kdo to oblastno logiko ustavil. Ne, to je njihov bazen. Tukaj se dobro počutijo.

Čeprav smo vse to že videli v mandatu 2004–2008 in čeprav jih takrat res ni nič ustavilo in čeprav njihova današnja dejanja nakazujejo, da se jim tudi danes to preurejanje družbe ne zdi nič napačno ali morda škodljivo, je treba opozoriti, da ima to dolgoročne posledice. V Sloveniji je preprosto premalo res dobrih strokovnjakov in izvedencev za posamezna področja (zgolj zaradi majhnosti države, ne ker bi bili kot nacija manj pametni), da bi lahko ob vsakem prihodu desne vlade, leve tega pač po vseh primerljivih podatkih niso počele na tak način, »izgubili« po nekaj sto ljudi, ki so svoje znanje, čas in življenje pripravljeni posvečati nekim javnih funkcijam v državi. Redko kdo se namreč potem vrne v javni sektor, sploh če je bil napad nanj surov in brezobziren. Z drugimi besedami: dobro, razumemo, želijo nagraditi svoje ljudi. A če gre za to, bo za državljane in državo neprimerno cenejše, če jim dajo kar denar, namesto da jih postavljajo na funkcije, ki jim niso kos in za katere so izpolnili le pogoj prave partijske knjižice. Pri čemer ne gre pozabiti, da je prvo dejanje takšnega nameščanja ljudi diskreditacija in zamenjava dotedanjega nosilca funkcije.

Seveda je to upanje utopično. Dovolj se je spomniti, koga so postavili za prvega moža NKBM ali kako so zamenjali direktorja arhiva. Dovolj se je spomniti, kako pomembno je bilo rušiti člana Beneške komisije, ki ju je imenovala prejšnja vlada. In kot se jim zdi pomembno izpeljati simbolno razrešitev šefa arhiva, jim je tudi tokrat popolnoma vseeno, kakšnega človeka imenujejo na vrh druge največje državne banke – le da je njihov. Pa četudi je prav ta človek stal za nizkotnim državnim financiranjem propagandnih časopisov.

Ravno ti primeri kažejo, da smo se dejansko vrnili v leto 2008. Kot da se ni nič zgodilo, kot da ni že na volitvah leta 2008 nacija tej politiki rekla ne. In prav zato si slovenski kulturniki, igralci, režiserji itd., ki so svoj protest pokazali z nastopi na podelitvi viktorjev, zaslužijo globok poklon in podporo. So zlorabili prireditev? Seveda so jo. V družbah, kjer drugačne preštevajo, predvsem pa črtijo, se protest izraža tako. Slovenska osemdeseta leta so zgodovinski katalog takšnih protestov. Na takšnih protestnih akcijah je ta država utemeljena. Seveda večina današnjih oblastnikov tega ne ve, ker jih preprosto ni bilo zraven. Pa ne zato, ker bi bili za kaj takšnega premladi, ampak ker se niso drznili tvegati.

Čeprav se je torej vlada odločila, da bo tudi tokrat poskušala izpeljati družbeno prestrukturiranje, morda celo temeljitejše kot prvič, bo tokrat to izvajala težje kot prvič. Tokrat tisti, ki so na piki oblasti, že vedo, da se ne splača biti tiho in da se ne splača kalkulirati. Da s tem nič ne dosežeš. Pri čemer so tokrat zastavo že na začetku prevzeli kulturniki. V bistvu smo lahko kar ponosni na to državo in njeno držo zoper takšne pojave, kajne?