Anoreksična država

Jože Vogrinc

23. 3. 2012  |  Mladina 12  |  Javna pamet

Kako postane država anoreksična? Tako, da jo vladajoči podvržejo drastični shujševalni kuri. Ožemanje proračuna ogroža delovanje življenjskih funkcij družbenega organizma: kulture, šolstva, zdravstva, sociale. Problem anoreksičnega dekleta ni tisto, kar je vidno na prvi pogled – da je presuha in da tehtnica kaže premalo. Hudo je, da nima energije za delovanje organov. Anoreksična država tudi ni Kate Moss. Izraženo v odstotkih se krčenje javnega sektorja komu zdi kar privlačno (sumim pa, da imajo ljubitelji vitke države pri dekletih širokogrudnejše merilo). Ko pa premislimo, kakšne vsebinske posledice imajo lahko čez čas varčevalni ukrepi nove vlade, nas zaskrbi, da ogrožajo razvoj slovenske družbe.

Podreditev visokega šolstva in kulture superministrstvu se kaže kot škodljiva že zdaj. Ukinjanje samostojnih agencij bi bilo morda na katerem drugem področju koristno, ukinitev javne agencije za knjigo in filmskega centra pa je zanesljivo škodljiva. V razvitih evropskih državah odločajo o tem, katere knjige se bodo tiskale in kateri filmi snemali z družbeno pomočjo, strokovne komisije, neodvisne od trenutne oblasti. Nova slovenska vlada pa odpravlja agencijo za knjigo, čeprav se je po splošnem mnenju piscev, založnikov in bralcev v treh letih izkazala za koristno in uspešno. Medtem ko samostojne filmske centre ustanavljajo še v zadnjih evropskih državah, kjer jih niso imeli, naj bi se mu v Sloveniji odpovedali v trenutku, ko je začel delovati. Slovenska filmska javnost temu nasprotuje. Oba ukrepa krepita centralizacijo in omogočata več samovoljnega poseganja politike v umetnost kakor prej. Priseganje izvrševalcev oblasti, da imajo dobre namene in se ne bodo vtikali v strokovno delo, nas ne more zadovoljiti. Osebna zagotovila niso pravno zavezujoča in že to, da oblast kot varščino ponuja osebno moralo uradnika, je znamenje, da je njeno ravnanje odvisno od njegove dobre volje. Hrbtna stran zagotovila o dobri volji je nema grožnja. Sploh pa se politika, ki se ji zdi potrebno razdreti, kar je prejšnja garnitura pravkar postavila, glede vsebine njene dejavnosti ne zdi ne varčna, ne dolgoročna, ne zares prepričana, da ravna prav.

Zamisel, da bi v kulturi in v visokem šolstvu ustavili izplačevanje honorarjev in bi ga smel dovoliti le minister, pa bi imela katastrofalne posledice, če bi jo hoteli dosledno izvajati. Tudi v tem primeru se je težko znebiti vtisa, da avtor zamisli preprosto ne pozna področij, ki jim hoče vsiliti tak ukrep. Verjamem vladi, da se v državni upravi in podjetjih honorarji tudi zlorabljajo. V kulturi ali na univerzi pa se brez plačevanja honorarjev vrsta dejavnosti lahko kar ustavi – ves doktorski študij in veliki deli drugega študija, prevajanje in objavljanje knjig, filmska produkcija, nove gledališke predstave v javnih zavodih in praktično vse, kar počnejo samozaposleni umetniki. Če bo minister naklonjen vsem, se lahko utopi v delu, financirane dejavnosti pa se bodo vseeno ustavljale. Če se ustavijo, ker ne bo honorarjev, bo še slabše.

Scenarij konca socialne države v Sloveniji ni moja fantazija. Verniki vitke države so ga napisali že pred časom.

Glede na to, da nova vlada ni dala od sebe še nobenega znamenja o kakšni strategiji ali programu v kulturni politiki, lahko o ravnanju ministra in njegovih nagibih samo ugibamo. Vsekakor pa je ideja, da minister odloča o upravičenosti izplačila honorarja, zlovešča. Samovoljo uveljavlja kot načelo financiranja, cenzuro pa kot stalno in neposredno grožnjo. Odločevalci bodo v skušnjavi, da to možnost zlorabijo, saj se bodo v razliki do nekdanjih cenzorjev, ki so bili odkrito ideološki, lahko skrivali za magično besedo »varčevanje«. Ne čudimo se, da se je novi vladi s takimi zamislimi vsaj začasno posrečilo nemogoče: poenotila je kulturnike.

Če k tem ukrepom prištejemo že dejavno zmanjševanje dotacij za javne zavode z ukrepi, kot je prepoved investicijskega vzdrževanja (kar lahko pomeni, da niso možna niti nujna popravila), je kultura v zares težkem položaju. Medijska nenaklonjenost javnemu sektorju prikriva, da se v »nacionalnih« ustanovah že desetletja »varčuje« tako, da se denar, namenjen dejavnostim, krči na račun plač in stalnih stroškov. Bliža se trenutek, ko gledališča ne bodo več mogla igrati novih predstav, muzeji pa ne prirejati novih razstav. Zaposlenim bo za nekaj mesecev nemara fino hoditi v službo samo na kavo. Prej ali slej pa bo napočil trenutek, ko bodo že pripravljeni »varčevalski« mediji z vsemi kanoni udarili po kulturi, kako nič ne dela in je torej nepotrebna.

Ko bo ukinjena prva »nacionalna« kulturna ustanova, bo to znamenje konca javnega sektorja in socialne države. Odgovor na vprašanje, zakaj varčevati prav pri kulturi, ko pa je že tako podhranjena in odškrne le dva odstotka proračuna, se skriva tu: kultura je poskusni zajec. Kulturniki glasno zakričijo, a če vitka država še malo stisne pas, jim bo vzelo sapo. Šolniki so potrpežljivejše duše, in ko jih bo stisnila vitka država, bodo – poučeni z usodo kulture – tiho. Če bodo sami tiho, ko je tepena kultura, bodo kasneje privoščljivo molčali kulturniki.

Scenarij konca socialne države v Sloveniji ni moja fantazija. Verniki vitke države so ga napisali že pred časom. Varčevalna histerija ima v Sloveniji 2012 vlogo, kakršno Naomi Klein v Doktrini šoka pripisuje naravnim in družbenim katastrofam. Vsiljeno od EU je varčevanje urok, vreden Harryja Potterja. Kaj pa bomo z brezposelnimi umetniki? Ali ustvarjalci vsesplošne družbene in kulturne anoreksije ne pomislijo, da bodo, recimo, otroškega pisatelja ob gostovanju v šoli morali plačati v naturalijah? Ali je njihova zadnja beseda »politika«, ki izganja umetnike v sivo ekonomijo?