Ne molk, hrup

Janko Lorenci

30. 3. 2012  |  Mladina 13  |  Kolumna

Kultura je le eden izmed poligonov oblastne polaščevalnosti. Začelo se je z ukinitvijo samostojnega ministrstva, nadaljuje se z grožnjami o ukinjanju teh in onih institucij, s krčenjem denarja za javne zavode, s prepovedjo sklepanja avtorskih pogodb, z novimi imeni na visokih položajih (Dežman, Petek, Zorn …), ki mnoga zbujajo krče v želodcu.

Minister Turk se kar naprej petelini, izreka vedno nove grožnje in zavrača vsak dialog. To je čudaško, za priljubljenost oblasti škodljivo početje. Po dobrohotni razlagi se je Turk po ukazu z vrha na slepo vrgel v napovedano preurejanje, zdaj pa ne ve, kaj bi, a se z mešanico oholosti in diletantizma prepušča sladki opitosti z oblastjo.

Razlaga je prelahkotna. Gre – kot na mnogih drugih področjih – za del oblastnega pohoda, ki naj bi kulturo korenito predelal.

V zraku je več groženj. Prva je varčevanje – deloma nujno, deloma izrabljeno kot splošna pretveza za preurejanje različnih področij in razmeščanje svojih kadrov. Druga je ideologija – slabo zamaskirani neoliberalizem te oblasti, ki vse meri z ekonomijo, reže socialno državo in hkrati premožnejšim niža davke, kulturo pa ima za zajedavca. Tretja grožnja je povezana z drugo: kapital in mnoge sopotnike politike skomina privatizacija javnih zavodov z njihovim znanjem, nepremičninami in zajamčenimi odjemalci storitev. Tu je tudi stara averzija desnice do kulturne sfere, pretežno svobodomiselne in potencialno subverzivne.

Prepoved sklepanja avtorskih pogodb pove veliko. Zdi se do konca neumna in škodljiva, kmalu jo bo treba tudi preklicati, toda s stališča take vrste oblasti je racionalna. Gre za razkazovanje moči – tudi to lahko napravimo, če le hočemo. Pri tem si vlada jemlje pravico, da edina dopušča izjeme od prepovedi. To je nezaslišano in perverzno početje, bližnjica v cenzuro, avtocenzuro in klientelizem, so rekli na plenumu Koksa (foruma, ki povezuje nekaj deset kulturnih združenj) prejšnji teden.

Oblast se očitno gre načrtno strahovanje in ustvarjanje izrednih razmer, oboje znano že iz prvega Janševega mandata.

Do kod bo šlo vse skupaj, še ni odločeno. Janša, do grla v težavah, bo Turku morda ukazal, naj postane prijaznejši, zaplete kulturo v neskončne pogovore, jo skuša razdeliti itd. Superminister je po novem že rekel, da bosta agencija za knjigo in filmski sklad ostala. Toda vladajoča politika svojega osnovnega odnosa do kulture ne bo spremenila.

Ta ponedeljek je Koks objavil dokaj bojevito deklaracijo. Taktika se očitno spreminja – dovolj je prosjačenja za dialog, treba je preiti iz defenzive v napad. Pesnik Novak je med smehom v dvorani rekel: Bodimo agresivni in hudobni, s tem si tudi nekaj veselja napraviš. Bodimo ostri, napadajmo s humorjem in ironijo, ki ju ta oblast sploh ne pozna.

Na plenumu je bilo slišati tudi to: prikazani in večinsko sprejemani smo kot zajedavci. Populisti nas razglašajo za sovražnike ljudstva. Oblast nas je najprej klofnila, potem malo popustila, zdaj bo počasi zategovala zanko.

Če hočejo kulturniki ostati slišni in kaj doseči, se zdi pomembnih več stvari.

Izdelati bo treba strategijo odpora in pametno, profesionalno zasnovano kampanjo; bojevanje bo dolgo, nasprotnik je hud, lastnih slabosti veliko.

Pomemben del te strategije je spopadanje s strahom, ki se deloma že širi in povzroča samocenzuro, molk, ukrivljanje hrbta. O tem strahu je treba javno govoriti, to ga manjša.

Hkrati si bo treba sistematično pridobivati javnost. Pri tem bi bilo koristno sodelovanje visoke in pop kulture; slednja pač doseže več ljudi. Druga plat tega početja je iskanje ranljivih točk oblasti, kakršna je na primer njena občutljivost za mnenja tujine.

Zapoved dneva se glasi povezovanje. Najprej znotraj celotne razdrobljene kulturne sfere. Koks je sicer povezal razna združenja, a to je premalo. Ključni sta solidarnost in angažiranost celotne kulturne scene. Javni zavodi, morda prva tarča oblastnega pritiska, zdaj oportunistično molčijo, nazadnje pa jih bo lastna pasivnost pomagala kadrovsko obglaviti, osiromašiti in privatizirati.

Sami od sebe se ponujajo tudi mnogi kanali sodelovanja navzven – s sindikati, univerzami, nepregledno vojsko nevladnih organizacij, opozicijo (sicer daleč preveč mrtvoudno) ... In seveda tudi z mediji, kjer se bo v marsičem soodločalo o položaju kulture, oblastnem strašenju in dogajanju v tem mandatu nasploh. Prevladujoča ravnodušnost (kulturnih) novinarjev do konflikta med oblastjo in kulturo je sramotna in kratkovidna.

Cilj povezovanja je nastanek široke fronte odpora, nekakšne permanentne kulturne gverile. Ki se očitno ne bo odločila za kulturni molk (mnenja o njem so preveč različna), zganjala pa bo, kot je bilo rečeno na plenumu, kulturni hrup. Jasno je, da je lahko ta hrup, če naj bo učinkovit, glas mnogih, nikakor ne samo pisateljev.

Dogajanje v Sloveniji je ta čas v marsičem prelomno – odloča se, kako rušilna bo oblast na različnih področjih in na kakšen odpor bo naletela. Kot je njen pohod na polju kulture samo del splošnega pohoda za predelavo Slovenije, tako je kulturni odpor samo del odpora. Vendar je povzdignjen glas kulturnikov pomemben, saj nekaj odmevnosti imajo, pa tudi bolj odporni znajo biti. Hkrati je kultura najbolj sposobna prevzemati različne vloge, to je pač v njeni naravi.

Ta oblast je zaostala – tolče po kulturi, okolju, sociali – in zraven še brezobzirno manipulira. Taki oblasti se ni lahko upirati. A to še ne pomeni, da je odpor nesmiseln. Doseže lahko vsaj to, da bo taka oblast prej padla.