Sveti razvrat

Heni Erceg

30. 3. 2012  |  Mladina 13  |  Hrvaška

»Slabost me obhaja ob bolečini, občutkih nemoči in krivde, ki jih doživljam vsakič, ko slišim očitke, da to počnem prepozno ali zaradi nekakšnih osebnih interesov. Bolečino in breme sem potlačil, strah, s katerim so tako brezobzirno manipulirali z mano, pa je bil tolikšen, da me je obvladoval vse do zdaj. Kdo mi bo verjel, kdo mi bo prisluhnil, je komu sploh dovolj mar?«

Te pretresljive besede bi pripisali kateri od številnih žensk, ki so bile posiljene med vojno v Bosni in Hrvaški in ki še dandanes zaman čakajo na zadoščenje pred sodiščem v svojih malih, konservativnih in nepravičnih državah. Toda ne, ne gre za tako imenovano žensko pisavo, podcenjeno že s samim poimenovanjem, gre za mučno izpoved moškega, ameriškega zdravnika, ki je odrasel v mestecu Bibinje pri Zadru. Trpinčenja pa tudi ni doživljal med vojno, ampak v najlepših letih otroštva, ko je hodil k maši in opravljat druga cerkvena opravila, s katerimi ga je seznanjal tamkajšnji župnik.

Tako rekoč življenje pozneje je ta človek javno spregovoril, kako ga je leta in leta zlorabljal priljubljeni vaški župnik, ki danes, še vedno živeč v istem mestu, mirno preživlja upokojenske dni. Potem so se oglasile še druge žrtve, ki jih je don Ivanov leta zlorabljal, in izkazalo se je, da je bil več mesecev pred tem o vsem obveščen tudi župnikov nadrejeni, torej zadrski nadškof.

Tu bi se po logiki stvari v urejeni državi klobčič moral odviti hitro in učinkovito, pravna država pa bi morala skupaj s cerkvijo ukrepati v skladu z zakoni, da bi žrtve končno dobile nekakšno, vsaj pravno zadoščenje. Vendar ne, ne gre tako, vsaj ne s cerkvijo pri Hrvatih, ki je že davno, od tega je že več kot dvajset let, postala država v državi in zato zanjo, tako pač je, velja diplomatska imuniteta.

Zadrski nadškof o zločinu ni obvestil civilnih preiskovalnih organov, saj trdi, da se državni zakoni ne nanašajo na katoliško cerkev, in pravi: »Nikakršen organ nisem, da bi sodeloval z Udbo!« Iz teh besed lahko sklepamo, da cerkev na policijo gleda kot na zloglasno nekdanjo jugoslovansko službo in da se ima zaradi tega za eksteritorialno celo, kar zadeva zločine. Potem je v poskusu relativiziranja pedofilije nadškof ugotovil še, da »je treba razumeti kontekst sedemdesetih let, ko je bil don Ivanov župnik in ko so v Italiji na primer zahtevali legalizacijo pedofilije«. In še: »Te teme se ni nihče lotil resno, znanstveno!« Ergo, ker pedofilija ni bila znanstveno raziskana, je bil ogabni nadlegovalec najbrž prepričan, da je – ko je zlorabljal dečke in jim dolgoročno uničeval življenje – pravzaprav prispeval k napredku znanosti.

Toda pri tem škandalu poleg neverjetne in za vrh katoliške cerkve tako tipične arogance vidimo še drugo plat. Po zakonu je vsako prikrivanje podatkov o zločinu kaznivo dejanje; to velja tudi za zadrskega nadškofa, ki je za zločine svojega podrejenega vedel, a o njih ni obvestil policije. Seveda nikomur v tukajšnjem pravosodju ne pade na pamet niti, da bi o škandalu kaj pripomnil, kaj šele, da bi primerno kaznoval tega bahavega cerkvenega dostojanstvenika, policija le skrbno preiskuje žrtve, niti slutiti pa ni mogoče kakih znamenj, da se bo enak postopek začel tudi za zlorabitelja.

Hrvaška je formalno sekularna država in v skladu s tem bi morali biti njeni zakoni nad cerkvenimi. Ah, ampak če bi bilo res tako, katoliška cerkev ne bi bila najpohlepnejši upravičenec do številnih ugodnosti iz državnega proračuna, temveč bi živela od svojih lastnih skromnih prihodkov in bi lahko samo sanjala o življenju v aristokratskem razkošju, kakršnega Kaptol zdaj uživa v državi, od katere vsako leto namolze neverjetnih 50 milijonov evrov. In ta mastni zalogaj se ni zmanjšal niti v časih recesije, saj nova oblast ni imela poguma za revidiranje tako imenovanih vatikanskih sporazumov, po katerih ima katoliška cerkev pravico do ogromnih državnih sredstev. Kako torej od te oblasti pričakovati odločnost pri uveljavljanju civilnih zakonov tudi v tej instituciji, kot jih uveljavlja za vse druge skupine ali posameznike?

Še več, celo pri očitnem nasilju nad otroki se tu kaže zelo diskreten odnos državnih organov do zlorabitelja in njegovih cerkvenih odvetnikov, takšen, kakršnega je bilo opaziti tudi, ko so škofi javno zagovarjali vojne zločine nad srbskimi civilisti kot neizogibne pri obrambi tako imenovane domovine.

V tej izjemno hinavski državi torej velja za nekaj naravnega, če visoki cerkveni dostojanstvenik prikriva zločin, oblast v strahu zadrhti že ob omembi sodne obravnave takega duhovnika, od cerkve pa niti v peklu ne moremo pričakovati, da bo sama kaznovala »barabe v svojih vrstah«.

Kako bi to sploh lahko pričakovali od ustanove, utemeljene na tisočletni brezobzirnosti in hinavščini, katere poglavar je prav te dni med pohajkovanjem po Mehiki razlagal, da je ravno »otroke treba varovati in braniti«. Hkrati pa ni želel sprejeti nekaterih od res številnih žrtev cerkvene pedofilije v Mehiki, čeprav to sicer v drugih državah po svetu nenehno počne. Toda v Mehiki je Ratzinger ravnal drugače, saj je bil leta 1999 prav on, tedaj na položaju prefekta Kongregacije za nauk vere, neposredno seznanjen z množičnimi zločini mehiškega duhovnika Maciela, sicer radikalnega antikomunista. Vendar je ta veliki pedofilski škandal prikril, kajti šlo je za človeka, ki ga je tedanji papež Janez Pavel II. »neizmerno ljubil in ki je napravil veliko dobrega cerkvi«.

Resnično, vrag vedi, kaj bi o vsem tem rekel tisti goli možak na razpelu.