Grega Repovž

7. 4. 2012  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Manjka le še svetilnik

»Zakaj se je Vlada Republike Slovenije odločila za škodljivo politiko previsokih trošarin, s katero zaradi previsokih cen goriv v Sloveniji odvrača turiste v tranzitu in druge tujce od nakupov goriv pri nas ter hkrati na ta način dodatno obremenjuje ter izčrpava slovenske državljane in uničuje slovensko gospodarstvo?«

—Vprašanje poslanca SDS Branka Grimsa ministru za finance

Seveda Branko Grims tega vprašanja ni postavil zdaj in ne ministru Janezu Šušteršiču, ampak avgusta 2009 ministru Franciju Križaniču. Res je danes poseben užitek Janezu Janši in njegovim izstrelkom pod nos postavljati njihove populistične izjave in izpade, razpise referendumov, ta res popolnoma nekonstruktivna dejanja, s katerimi so pridno pomagali, da je danes Slovenija v položaju, v kakršnem je. Spletni iskalniki vam bodo vedno znova našli kakšno takšno izjavo, samo ukrep in SDS je treba vpisati.

A to postavljanje ogledalca je namenjeno zgolj zabavi nas, ki opazujemo tiste na odru. Ne gre pa pričakovati, da bo Janša zvečer sedel v pisarno in si skesano rekel, ja, res, kakšno škodo sem v objestni želji po oblasti tej državi delal, ko sem iz opozicije rušil ukrep za ukrepom. Danes bi bilo treba veliko manj rezati, če bi takrat pustil izpeljati reforme.

Kdor bi to vprašanje danes postavil finančnemu ministru, bi seveda zgolj nagajal, sprevračal dejanske možnosti in se šel poceni populizem. Finančni minister ne leta 2009 ne leta 2012 ni imel in nima nobenega resnega manevrskega prostora pri trošarinah. Lahko bi jih za nekaj tednov znižal, a ne zaradi pozitivnega učinka, ampak zaradi vtisa.

Toda teh izjav iz preteklosti ne smemo ne pozabiti ne zanemariti. Kaj je namreč njihovo sporočilo?

Da je v imenu boja za oblast malodane vse dovoljeno. Da je dovoljeno pretiravati in sprevračati podatke in dejstva, celo lagati. A kdor misli, da mu je to dovoljeno, ko se na oblast šele spravlja, ta ne bo nič drugače ravnal, ko jo bo dobil v roke. Tudi tega nam ni treba dokazovati. Mandat prve Janševe vlade je še živ dokument časa.

Seveda se danes vse, kar smo videli v mandatu 2004–2008, ponavlja. Jasno, v absurdnejši verziji. Mar niso že takrat naskakovali ubogega Pedagoškega inštituta, na primer? A tukaj se podobnosti šele začnejo. Ko se je pred dnevi znani komentator šalil, da bo Janša zdaj zdaj prišel na dan s partnerstvom za razvoj, se sploh ni zdelo, da gre za šalo. In res: le do sredine tedna je bilo treba počakati. Če s šalami nadaljujemo: ne bo treba dolgo čakati, pa bo Borut Pahor prvi pristopil v to partnerstvo za izhod iz krize. A to še ni najboljši del zgodbe o predvidljivosti. Še predvidljivejše je, da se bodo nato na levici seveda takoj sprli, kako je Pahor spet prestopil na Janševo stran, dal Janši tisto, kar sam od njega ni dobil v treh letih vodenja vlade. Kar bo seveda res – a prav ta spor je tisto, česar si Janša želi. Tako bo res imel zagotovljen mir, razdeljeno in sprto opozicijo, kakor v času prve vlade.

Vendar navedeni primer »Grims in bencin« zapeljuje. Zapeljuje nas v prepričanje, da je tudi na drugi strani tako: da danes tisti, ki so še včeraj podpirali varčevalne ukrepe Pahorjeve vlade, Janševim nasprotujejo – le zato pač, ker so Janševi. Pa gre spet za privid. Janševa in Pahorjeva vlada sta si sicer v nečem podobni: ukrepi obeh so večinoma zgrajeni na neoliberalnih izhodiščih. Vendar so seveda Janševi veliko bolj skrajni in perverzni: rezanje denarja za mlade družine – kaj pa je drugega nižja porodniška, odprava oprostitve plačila vrtca za drugega in vse naslednje otroke, okrnitev prehrane srednješolcev – je le njen vrh.

Zakaj je to perverzno? Ne zato, ker se na te družine konservativne stranke ves čas sklicujejo. To naj se dogovorijo med sabo, konservativne stranke in njihovi volivci. Ampak zaradi tega, ker je to najlažje zato, ker te kategorije prebivalstva nimajo svojega predstavnika, nimajo sindikata. A ne gre pozabiti: začelo se je s kulturniki, ki so bili prikazani kot neki tipi, polni državnega cvenka, zajedavci prve kategorije, pa čeprav biti umetnik v Sloveniji skoraj avtomatično pomeni životarjenje. Zakaj je bilo tega treba? Ker populistične oblasti vedno ustvarjajo krivce.

Pri čemer ne smemo pozabiti: ta vlada je v tednu ostrih pogajanj s sindikati mirno podaljšala prisotnost slovenskih vojakov v Afganistanu. Pa čeprav gre za to več denarja, kot bo privarčevala z naštetimi ukrepi, in nas k temu res nič več ne zavezuje. V resnici bi morali sindikati po tej odločitvi vlade odkorakati s pogajanj. Morda pa že takrat, ko se je vlada odločila, da bo nadaljevala projekt TEŠ 6.