V naskoku

Janko Lorenci

6. 4. 2012  |  Mladina 14  |  Kolumna

Janša je svoj drugi mandat začel burno, nevarno in neumno. Še pred iztekom pregovornih sto dni je v hudih težavah in zapleten v vrsto konfliktov. Težave so deloma predvidljive in objektivne (zaradi krize), še bolj pa posledica lastnih napak. Vlada dela narobe skoraj vse, kar je mogoče.

Povsem zgrešena je že psihološka podlaga začetka vladanja. Vlada ustvarja psihozo izrednih razmer in strašnega pomanjkanja časa, krizo pa slika še bolj črno, kot je, da bi laže vsilila politiko skrajnega zategovanja pasu. Pri tem perverzno računa, da se bo opozicija obnašala drugače, kot se je v opozicijski vlogi sama, in da bodo sindikati in ljudstvo v imenu višje sile, ki se ji reče reševanje krize, slepo sprejemali njene ukrepe.

Psihozi izrednih razmer skuša dodati vtis velike odločnosti in čvrste strnjenosti koalicije – oboje naj bi bilo všečno nasprotje majave Pahorjeve vladavine. Toda čeprav je oblast tak mačo, se v njej kažejo prve razpoke, vtis odločnosti pa je bistveno šibkejši od vtisa nepremišljenosti in ukrepanja na slepo ali pa z zadnjimi nameni. Zgled za to je preurejanje ministrstev in resorjev. Če bi bila vlada pametna in dobronamerna, bi ga odložila ali razumno raztegnila, najprej ugotovila prioritete, finančne in druge učinke, in ga, če že, izvedla šele potem. A ker je to predvsem izgovor za preurejanje posamičnih področij in nastavljanje »naših«, je najprej skočila, potem pa začela misliti.

Scela je mogoče reči, da ta oblast kaže vse bistvene značilnosti prvega Janševega mandata.

Osnovni kriterij njenega kadrovanja je politična pripadnost. Izvršna oblast se hoče postaviti nad druge. Podrediti, finančno spodkopati ali ukiniti hoče nekatere neodvisne institucije. Znova se začenja pritisk na medije. Nadaljuje se slavna »udbovska« tradicija SDS (diskreditiranje nasprotnikov itd.).

V tem duhu je narejen tudi koncept »reševanja« krize. Njegova osnovna značilnost je krčenje, ki vodi v nadaljnje krčenje. Vso prednost ima finančna konsolidacija, nepotrebno in škodljivo pospešena, hitrejša in bolj enostranska, kot jo od nas zahteva EU. Resnih predlogov, da bi oživili gospodarstvo in ustavili umiranje podjetij, ni. To neravnotežje vodi v same slabe reči: v poglabljanje recesije, naraščanje revščine in brezposelnosti, v uničevanje javnega sektorja in socialne države. V ozadju je, poleg slabe presoje, tudi težnja po sistemskih spremembah neoliberalnega tipa. To ni kreativna destrukcija, ampak zgolj destrukcija.

Ves koncept je po prepričanju velike večine verodostojnih ekonomistov globoko zgrešen. Je krivičen, saj bremena nalaga predvsem srednjemu in nižjemu sloju, bogatim pa z osupljivo odkritim cinizmom prizanaša. Odpor je zato večji. Koncept je tudi ekonomsko škodljiv, saj bo krizo poglobil, ne pa omilil. Če lahko prvo pripišemo mrzli socialni neobčutljivosti politike in njeni prepletenosti s kapitalom in z lobiji, je drugo izraz nesposobnosti in ideološke zadrtosti, zlasti finančnega ministra Šušteršiča, pripadnika podalpske podvrste vrste Chicago boys. Toda take dečke rad nastavlja prav sedanji premier.

Vse skupaj kaže tudi na obilno politično nenadarjenost. SDS je s svojim delovanjem v opoziciji (sesuvanje reform itd.) najprej sama poskrbela za to, da zdaj bistveno teže vlada, takoj po ustoličenju pa si je s politiko valjarja pri priči ustvarila množico nasprotnikov – kulturnike, sindikate, pravosodje, javni sektor, upokojence ... Namesto da bi vlada postregla s trezno analizo razmer, se spustila v resen dialog in si skušala pridobivati zaupanje, je raje izbrala strategijo šoka, strahovanje in razkazovanje moči. Položaj je ocenila popolnoma napačno.

Lahko rečemo tudi drugače: znova se je pokazalo, da Janša kot dominantna figura desnice ostaja ujetnik svoje avtoritarnosti, po lastni podobi ukrojene stranke, pridobivanja oblasti zaradi oblasti. Ne more iz risa, ki ga začrtava že dve desetletji, in zato kar naprej dela strateške napake.

Kmalu se bo pokazalo, kako se bo skušal izmotati iz godlje, ki si jo je v glavnem skuhal sam. Oblast je šele zavladala, a je že na razpotju.

Če bo nadaljevala po starem, tvega frontalni spopad s sindikati, velike stavke, hude težave v koaliciji, padec v referendumsko zanko. Vse skupaj bi najverjetneje prineslo nadaljevanje otrplega statusa quo, stopnjevanje kaosa in še hitrejše pogrezanje v krizo.

Druga izbira je časovna raztegnitev fiskalne konsolidacije, resen socialni dialog, reševanje podjetij, bremena tudi za bogatejše, iskanje razumnega ravnotežja med nujnim zategovanjem pasu in oživljanjem rasti – vse tisto, s čimer bi vlada morala že začeti.

Pametna oblast bi se v taki zagati skušala korigirati, saj po prvi poti ne more zmagati, poleg škode za vse pa ji grozi tudi nagel lastni konec. Težava je v tem, da je sestava in narava te oblasti taka, da se v res sposobno, dobronamerno in zaupanja vredno oblast ne more preleviti. Valjar pač ni plug.

Kakorkoli, vse sekire še niso izkopane in nekaj prostora za kompromise še je. Razmere silijo vanje tako oblast kot sindikate in opozicijo.

Nasprotniki in kritiki oblasti so v dilemah. Konstruktivna drža bi bila dobra za državo, obstaja pa upravičen strah, da jo bo oblast zlorabila. Mandat te vlade bi bilo najbolje čim bolj skrajšati, hkrati pa lahko dolgotrajna politična kriza napravi veliko škodo.

Ene dileme pa ni: tej vladi ne gre v nobenem primeru dopustiti, da bi družbo in državo predelala tako, kot jo očitno hoče v prvem naskoku. Potem so boljše nove predčasne volitve – škoda bo manjša.