Zlorabljene gospodinje

Jože Vogrinc

6. 4. 2012  |  Mladina 14  |  Javna pamet

Ko uradni ideologi in finančni tabloidi opravičujejo ukrepe, s katerimi hoče vlada skoraj milijardo evrov vzeti dejavnostim, ki so temelj reprodukcije slovenske družbe, najrajši uporabljajo geslo »varčevanje« in se sklicujejo na zdravo pamet. Pri tem zdravo pamet ponečedijo, najbolj pa zlorabijo lik gospodinje. Poglejmo, kako.

Trik je preprost. Vsaka gospodinja – to zelo radi ponavljajo – ve, da ne more potrošiti več, kakor ima. To se zdi očitno, pa ni. Navidezna prepričljivost te primere računa, da bosta bralec in bralka takoj pomislila na kuharico, ki ji je zmanjkalo peteršilja, ali nakupovalca, ki mu je zmanjkalo za cigarete. Brez peteršilja bo juha pusta, brez cvenka ne bo dima. Je to konec njune kariere? Samo v vladni propagandi in v Financah. Dejansko sta oboje le trenutni situaciji, ki ničesar ne povesta o stanju gospodinjstva in gospodinjini strategiji. Kažeta trenutno bilanco. Pika. Normalno take situacije rešimo rutinsko: sposodimo si peteršilj pri sosedu, poiščemo bankomat. Take težave je smiselno primerjati le z bilančnimi težavami. So tehnični, računovodski problem. Vladni ukrepi pa v temelju spreminjajo sestavo in razvojne možnosti družbe: jemljejo revnejšim in dajejo bogatejšim; ogrožajo delovanje javnih ustanov in preživetje nepogrešljivih honorarnih delavcev teh ustanov. Kdor primerja državni proračun Slovenije leta 2012 z gospodinjskim proračunom, bo moral vzeti v zakup, da je poseg države v temeljna družbena razmerja smiselno primerjati na ravni gospodinjstva samo z odločitvami o usodi družine in njenih članov. Smiselna bi bila primerjava z odločitvijo, da otroci ne morejo iti študirat, ker mora oče vrniti mafiji dolg, priigran pri pokru.

Običajno gospodinjstvo je v resnici podobno družbi po tem, da je družina skupnost, ki se reproducira. Logika gospodinjstva je strateška in ima svoj življenjski tok in usmeritev: mlada družina mora poskrbeti, da se bodo otroci uspešno osamosvojili; upokojeni starši so v srečnih časih, ko uživajo hvaležnost odraslih otrok in se veselijo vnukov, v popolnoma nasprotnem položaju kakor v krizi, ko se odpovedujejo skrbi za svoje zdravje, da bi pomagali preživeti potomcem. Strategija gospodinjstva na dolgi rok ne more biti izravnana bilanca, pač pa investiranje v reprodukcijo. Zato sta zadolženost in varčevanje normalno stanje gospodinjstva. To ve vsak ekonomist. Strategije gospodarstev in vlad v globalnem potrošniškem kapitalizmu temeljijo na domnevah o strategijah reprodukcije gospodinjstev. To velja za oboje, za uspešne makroekonomske strategije in za špekulante, ki so z napihovanjem finančnih balonov sprožili zdajšnjo krizo. Če torej slovenski neoliberalci prodajajo publiki sveto podobico varčne gospodinje iz slovenskih večernic, je to zavestno zavajanje.

Ko slovenski neoliberalci prodajajo publiki sveto podobico varčne gospodinje iz slovenskih večernic, je to zavestno zavajanje. A gospodinje se ne bodo več dolgo pustile zlorabljati.

Zavajanje ima jasen ideološki cilj. Puščanje krvi v obliki 880 milijonov je prikazano kot bilančna izravnava. Slovenski državljani smo gospodinja in smo se neprevidno zadolžili; zdaj dve leti ne bomo jedli špeha, pa bo vse kakor prej, le še bolj vitki in zdravi bomo. Če pa vzamemo primerjavo z gospodinjstvom zares, je težava seveda, da se z ukrepi trajno spreminjajo razmerja med posameznimi deli družbe in družbenimi skupinami. Družina, kjer mladi ne morejo študirati, ker se je oče zakvartal, je najbrž pred razpadom. Pomanjšanje Slovenije v varčno gospodinjo iz bajke ima natančno ideološko funkcijo: prikriti, da bodo imeli zdajšnji ukrepi za slovensko družbo razdiralne posledice. Kakor je razpad družine neprimerljivo previsoka cena za vrnitev denarja mafiji, je za morebitno začasno izravnavo proračuna leta 2013 ali 2014 nesprejemljivo zastaviti socialno državo in družbeni mir. Vlada, ki je pripravljena terjati od Slovencev tolikšno ceno, ne živi v isti družbeni realnosti kakor mi, ki nam izstavlja račun.

Iz doslej povedanega je jasno tudi, da je temeljna laž vladne propagande, da jemanju denarja rečejo »varčevanje«. Gospodinjstvo v resničnem življenju varčuje, da vlaga v svojo reprodukcijo: za šolanje otrok, za prenovo stanovanja, za letni dopust. V kaj pa slovenska država investira z znižanjem plač policistov in učiteljev ali z nehonoriranjem samostojnih umetnikov? V neznanje in nedisciplino šolarjev, v nekaznovan razmah kriminala in v konec umetnosti v Sloveniji? Kateri upnik slovenskega proračuna pa bo investiral v razvoj znanosti, zdravstva, sociale v Sloveniji?

Smo pacienti friedmanovske terapije s šokom. Zlorabljanje lika gospodinje in pojma varčevanja naj bi nas pripravilo do soglasja, da se v nekaj dneh od »socialnih partnerjev« izsilijo donacije velekapitalu in oslabi javni sektor. Zadolžili se nismo »mi«. Javni delavci se nismo zadolževali nič bolj od zasebnih. Zadolžili so se na naš račun finančni špekulanti, novopečeni kapitalisti in vlada. To je velika razredna bitka kapitala proti delu.

Zato je cinično očitati tistim, ki zavračamo zdajšnje ukrepe kot katastrofo za družbeni razvoj, da nasprotujemo varčevanju. Kar zahtevate, ni varčevanje, ampak je jemanje šibkim, razlaščanje revnih in pokorščina močnim. Odrekamo vam pravico, da govorite o varčevanju. Politika, ki bi imela hrbtenico, bi neizogibno odplačilo trenutnih dolgov imenovala s temi pravimi imeni. Diktatu EU in velekapitala bi se javno upirala in ga razkrinkavala, plačala pa čim manj in še to z vikom in krikom. Z nasprotnimi ukrepi bi zavarovala šibke in utrjevala solidarnost. Gospodinje se ne bodo več dolgo pustile zlorabljati. Vsak dan so bolj jezne.