Domoljubje z minusom

Jurij Gustinčič

6. 4. 2012  |  Mladina 14  |  Pod črto

So ljudje, ki so se počutili počaščene – ta beseda je bila uporabljena –, ko je ena največjih prodajnih hiš, tuja do srži, uspešna pri nas, objavila reklame z domoljubnimi napisi za Slovence. Visoko doneče hvalospeve o naših čustvih in splošnem, slovenskem domoljubju tudi iz tujih ust, na naših tleh, za naše ljudi. Naj prihajajo v trgovine, ki so sicer popolnoma v tuji lasti, in naj se pri tem počutijo Slovence. S tujim blagoslovom.

Da je gospod Tuš dojel lepoto in toploto vsega domačega, se zdi še kar naravno. Da slovenska čustva nagovarja nekdo tuj, se marsikomu očitno zdi kot naš nacionalni dosežek. Prepričali smo tudi druge, da smo lepi, sprejeli so naša čustva, želijo, da njihovo blago sprejemamo s patriotizmom. Večkrat sem se spraševal, ali je patriotizem z evrom sploh mogoč. Evro je vsekakor tudi naš, vendar se včasih ne ve, ali ga lahko vpeljemo v svojo intimo. Da bo tu nekje med Bledom, Triglavom in domačimi pesmimi. Zdi se, da so nam veliki svetovni trgovci na to vprašanje pritrdili brez obotavljanja. Lahko si domoljuben tudi, ko kupuješ pri njih! Kdo naj ima prednost, domovina v ožjem pomenu besede ali nekaj širšega, denimo Evropa? Vprašanje je očitno nepotrebno. Ostaneš lahko popolnoma samosvoj, nacionalen, poseben, ko vstopiš v njihove prostore. Ostaneš lahko popoln Slovenec, ko kupuješ pri njih …

Veliki trgovci so kar hitro doumeli nekaj, kar nekaterim centralistom v bližnji preteklosti nikakor ni prihajalo na misel. V preteklosti smo sicer imeli tujce kot domoljube: v cesarski vojski so slovenski pešpolki prisegali v svojem jeziku. Spomnim pa se prisege svojega sina v jugoslovanski vojski. Bila je v srbščini. Tako malo je bilo potrebno, da se obdrži neki duh domoljubja, in kaj je domoljubnejše kot jezik. Toda ne, prisegalo se je samo v srbščini. Tujci, ki z velikim uspehom odpirajo trgovine po naši zemlji, si ne dovolijo ničesar, kar ne bi bilo za kupce domoljubno. Tudi svoje blago ponujajo domoljubno, čustva ljudi ne le razumejo, marveč tudi naskakujejo.

Zapomniti si moramo vsaj to: bodi domoljuben s kančkom skepse. Ljubi svoje tako, da boš lahko ohranil tudi naklonjenost do drugih.

Ni težko biti spoštljiv do tujega domoljubja, a kako koristno je to. In kako se motijo tisti, ki tega ne razumejo. Moje misli sežejo daleč nazaj v zgodovino našega časa. Spomnim se začetka druge svetovne vojne, ki sem jo zelo mlad doživel med Sovjeti. Brez razmišljanja sem se prostovoljno prijavil k vojakom, v tistih prvih dneh, ko so Nemci kot za šalo napredovali proti Moskvi, skoraj so dosegli predmestja. Kopali smo rove nekje v okolici glavnega mesta in čakali na povelja za boj. Pa so me poklicali v komando in rekli, naj se poberem domov. Ne morem biti pri vojakih, so rekli, ker sem tujec (inostranec). Tako mi ni bilo dovoljeno, da podprem rusko obrambo. Tujec! V Rusiji je ta beseda pogosto imela zlovešč prizvok.

Razmislimo natančneje o pojmu domoljubja. Res, ali je mogoč patriotizem z evrom? Kdo naj ima prednost v razmišljanju evropskih množic, domovina, kot smo se ji prilagali stoletja, vsaj desetletja, ali evro? In sploh, ali je mogoče navdušenje, ki se ne ustavi na Karavankah ali na Kolpi? Nihče se ne more čuditi, če postavljamo takšna vprašanja, na katera bodo nekateri odgovorili splošno evropsko, drugi pa vendarle ozko domače. Vendar si vprašanje postavljajo tudi drugi. Da, celo tisti, ki skupaj z Angelo Merkel govorijo že o politični uniji, o skupnih fiskalnih mejah, sploh pa o tem, da ozke suverenosti ne sme več biti. Nedavno je to povedala z vso nemško odkritostjo. Verjame, da je to dobro, očitno tudi misli, da si Nemčija to lahko privošči, nič je ne bega, ali bomo drugi to sprejeli brez nevarnosti, da se spet, po pol stoletja, začnemo spraševati, kaj hočejo tisti Nemci. Ali niso takšni, kot smo jih, žal, nekoč že poznali?!

Odgovora gospe Merklove za zdaj še ni, opaziti pa je nekakšno nelagodje med njenimi rojaki. Tu in tam se sprašujejo, kaj bi popolna fiskalna enotnost in podobne reči pomenili za same Nemce. Ali ne bo temu nasprotovala nemška ustava? Vse, kar je prav, Evropska unija in vse to. Kaj pa sama Nemčija! Skupnim pravilom in morebiti celo enotni državi se ne bodo morali podrediti le vsi drugi, ampak tudi veliki med njimi, a to so – zdaj se o tem že sme govoriti – tudi tisti največji, in ta je v Evropi en sam. Ve se že, kdo je to. Res je, da zdaj ni tistega gospoda, ki je takoj po prihodu v Maribor na začetku vojne rekel: »Machen Sie mir dieses Land wieder deutsch« (Naredite mi to deželo spet nemško), a vendar. Ko torej omenjamo domoljubje, se nam hitro lahko zgodi, da se znajdemo v zgodovini, ki na to temo daje neusmiljene odgovore. Zato se mora najbrž z domoljubjem ravnati previdno, je domoljubje in domoljubje, najboljše je najverjetneje tisto, ki ga obravnavamo z majhno količino skepse. A to ne velja zgolj za tisto vrsto domoljubja, ki se nanaša le na nas same. Tudi takrat je seveda upravičene nekaj distance. Ker sem človek, ki je dve tretjini življenja ali še več preživel zunaj domovine, vem, da sem bil največji patriot takrat, ko sem bil od domovine najbolj oddaljen. Je pač tako. Zapomniti si moramo vsaj to: bodi domoljuben s kančkom skepse. Ljubi svoje tako, da boš lahko ohranil tudi naklonjenost do drugih.

Zelo pametno pa bi bilo, da reklame velikih podjetij, ki imajo svoje štabe drugod, previdno ravnajo z domoljubnimi čustvi drugih. Nikakor naj si prepogosto ne dovolijo, da bi domoljubje drugih uporabili za svoj žep. Prav tako so ranljivi kot tisti, s čustvi katerih bi se malo poigrali.