Grdi, umazani in zli

Maja Novak

26. 4. 2012  |  Mladina 17  |  Ihta

Predstavljajte si, da smo v resničnostnem šovu. Saj veste, v takem, ki postavlja tekmovalce pred težavne in nevarne naloge, včasih pa jih s tem, ko jih sili, da goltajo črve, prašičje danke, modrovanja neoliberalnih ekonomistov in podobno svinjarijo, tudi krepko ponižuje. Predstavljajte si, da se mora tekmovalka spoprijeti z nalogo, ki bo odločila, ali bo prejela nagrado v neverjetni višini 622 evrov. (Ne smejte se, ob tolikšnem vrtoglavem znesku postane upokojenec tako bogat, da ne potrebuje rekreacijskega dodatka.) V ta namen pa se mora tekmovalka odločiti, s katerim od predstavljenih kekcev bo šla, hm, na večerjo.

Kekec številka ena: Ivan Simčič, neodvisni poslanec in človek, ki je pred kamerami izjavil: »Jaz nikoli nisem ponaredil nobeno spričevalo. Če je spričevalo ponarejeno, ga nisem poneveril jaz.« Moral bi le še dodati: »Na moja srednja šola v Sarajevu nismo nikoli učili nobena slovenščina in predvsem ne rodilnik.« Da ne pozna prava in da potemtakem ne more razlikovati med kaznivim dejanjem ponarejanja in kaznivim dejanjem poneverjanja, pa smo tako ali tako že slutili.

Neodvisni poslanec Ivan Simčič je žrtev medijske gonje, obtožbe zoper njega pa so konstrukt udbomafije, prostozidarjev, cinikov, sionistov, anarholiberalnih intelektualcev, veganskih ateistov in častilcev Satana.

Da bi bil poslanec nemoralen? Ne, je le žrtev medijske gonje, udbomafije, prostozidarjev, cinikov, sionistov, anarholiberalnih intelektualcev, veganskih ateistov in častilcev Satana.

Kekec številka dve: Ivan Vogrin, neodvisni poslanec in človek, ki meni, da je neplačevanje dolgov sicer kršitev pogodbenih obveznosti, ni pa tudi kaznivo dejanje, pri čemer ima (delno) celo prav; ko bi bilo neizpolnjevanje obljub kaznivo, je izjavil vrli podjetnik, bi bila storila kaznivo dejanje tudi vlada, ki je delavcem v javnem sektorju obljubljala izravnavo plačnih nesorazmerij, zdaj pa jim reže regrese. Neodvisni poslanec Ivan Vogrin je bil nedvomno prepričan, da se bo s to izjavo komu prikupil; Dušanu Semoliču, na primer. Žal mu je nasedla le Urška Čepin.

Neodvisni poslanec Ivan Vogrin je žrtev medijske gonje, obtožbe zoper njega pa so konstrukt udbomafije, prostozidarjev, cinikov, sionistov, anarholiberalnih intelektualcev, veganskih ateistov in častilcev Satana.

Kekec številka tri: Branko Marinič, mož prepotenega obraza, zbeganega pogleda in drgetajočih ustnic (bi od takega človeka kupili rabljen avto?), je za zdaj še poslanec SDS, nemščine pa zna toliko kot prej, to se pravi, ne dovolj, da bi sam opravil izpit. Drugače od obeh Ivanov je pri svojem zagovoru pokazal trohico izvirnosti, saj se je kljub bogati ponudbi novinarjev, veganov in satanistov odločil, da ga preganja samo udbomafija – profesorica nemščine se njegove udeležbe na izpitu ne spomni zato, ker je njen mož upokojeni uslužbenec SDV. Sherlock Holmes in dr. Spock bi se na tem mestu sicer vprašala, zakaj naj bi se udbomafija spravila prav na nepomembnega Mariniča – motiv za zločin je v dobrih kriminalkah treba vedno iskati na strani žrtve, ne na strani hudobca. Ampak formalna logika tako ali tako ni najmočnejše orožje oblastnikov, ki so se sposobni znebiti takšnele trditve: če je v minulem letu zaposlitev izgubilo toliko in toliko delavcev v zasebnem sektorju, je zgolj pravično, da odpustimo še nekaj delavcev v javnem. Halo? Dasta minus in minus res plus? Če je Cefizelj umoril pet ljudi in tri ženske, je zgolj pravično, da sama nekaznovano umorim vsaj tri ljudi in eno žensko? Z veseljem, kar postavite se v vrsto, prosim!

Na tej točki resničnostnega šova naša tekmovalka seveda obupa, vrže brisačo v ring, pozvoni na zloglasni zvonec mornariških kadetov, skratka, vedeti nam da, da se ne gre več, ali pa vsaj prosi, ali lahko namesto večerje s katerim od naštetih poslancev poje še malo črvov, prašičje danke in neoliberalizma.

Tragedija pa je v tem, da bodo naše življenje v prihodnje morda krojili prav ti trije jokli. V trenutku, ko sta Simčič in Vogrin postala neodvisna, je namreč vladajoča koalicija v parlamentu izgubila dva glasova. (Simčič je bil član Desusa, Vogrin pa Virantov.) Povsem verjetno je, da bo po isti poti šel še tretji glas, saj je Janša skoraj zagotovo dovolj pameten, da bo Mariniča vrgel volkovom (za svojo kariero je žrtvoval že večja prijateljstva), Marinič pa bržkone ni dovolj pameten, da bi nato odjahal v sončni zahod in stopil v legendo. Neodvisni poslanci, pa naj bosta dva ali naj bodo trije, so seveda tisto, čemur rečemo »odvezani topovi« – nikoli ne veš, kaj jim bo padlo na pamet.

Kakšno bi bilo, na primer, videti glasovanje o zaupnici mandatarju Zoranu Jankoviću, ko bi se v tistih dneh po parlamentu potikalo dvoje ali troje nezanesljivih, nepredvidljivih tipov? Nobena partijska disciplina, nobena infantilna obstrukcija, nobeno najstniško petelinjenje z neveljavno glasovnico v roki ne bi pomagalo, ko bi ta dva ali ti trije presenetili iz zaledja. Ker so Jankovića med drugim obtoževali tudi podkupovanja, neodvisno poslanstvo pa je neodvisno postalo prav zato, ker se lahko upre vsemu razen skušnjavi, si zlahka zamislimo scenarij, po katerem Janković kupi neodvisne glasove – in zmaga. Žal je priložnost za snemanje tega filma že mimo – a na glasovanje v parlamentu čaka še toliko občutljivih zakonov in razlika med številom koalicijskih ter opozicijskih poslancev je natanko tolikšna, da utegnejo nazadnje tehtnico prevesiti prav najmanj pismeni, najmanj inteligentni in najmanj pošteni, zato pa vsaj najbolj neodvisni med »predstavniki naroda«.

Upam, da je tiste, ki so na parlamentarnih volitvah glasovali zanje, zdaj vsaj pošteno sram.