Žiga žaga …

Maja Novak

13. 4. 2012  |  Mladina 15  |  Ihta

Vsako leto ob tem času slovenske pisce in prevajalce obišče velikonočni zajček, natančneje, velikonočni jak, ki nam prinese nekaj denarcev v obliki tako imenovanega knjižničnega nadomestila. Višina tega ni odvisna od pridnosti avtorja, temveč od tega, kako pridno po njegovih delih segajo obiskovalci knjižnic; daleč najbolje nagrajena prejemnica nadomestila naj bi lani v vsem letu tako zaslužila okoli 6000 evrov, torej bistveno manj od mesečne poslanske plače, meni pa naj bi jih Javna agencija za knjigo letos namenila 500 – če bom seveda ta denar res kdaj videla, kajti kot nas je obvestil dopis JAK-a, bo knjižnično nadomestilo izplačano šele po sprejetju rebalansa proračuna v državnem zboru.

Ali bo rebalans sploh sprejet, ko pa se je Janši posrečilo proti sebi obrniti celo tiste sloje, na katere se tradicionalno opira oblast slehernega samodržca, tako da grozijo s stavko, če jim bo še rezal plače? (Mimogrede, kako je mogoče voditi policijsko državo, kadar policaji stavkajo?)

Vem, da je Žiga, ki žaga, nedavno stregel po življenju tudi JAK-u in da se marsikateri tam zaposleni še zdaj boji za svoje delovno mesto; ampak odlašanje z izplačili kljub temu nima posebnega smisla, ko pa zneski po sprejetju rebalansa ne bodo nič večji ne manjši – kajne? Ali pa nam daje dopis subtilno vedeti, da bomo morebiti ostali brez njih, če parlament JAK-u ne bo namenil dovolj sredstev za normalno delovanje? Ne vem, ne razumem, v tej državi ne razumem ničesar več. Na primer tega, kaj se gre nacionalka, ki je najprej židane volje med prvimi javnimi zavodi odslovila vse honorarne sodelavce, češ da ji vlada prepoveduje sklepanje avtorskih in svetovalnih pogodb (to sicer ni res, saj nacionalka ni neposredna proračunska porabnica), zdaj pa vsakokrat, kadar bi morala biti na sporedu ta ali ona s honorarnimi rokami in pametjo narejena oddaja, pretaka krokodilje solze, se gledalcem in poslušalcem opravičuje, ker oddaje ni, in nato predvaja dobro uro zaprašene glasbe iz najglobljih arhivov, kakršno smo nekdaj poslušali samo ob smrti tega ali onega komunističnega veljaka.

Ne razumem. Ne le da nič več ne razumem samopašnosti oblasti, temveč me tudi zmedeni odziv njenih žrtev včasih preprosto osupne.

Ampak nazaj h knjižničnemu nadomestilu. Tu pravzaprav nimamo opravka s takim ali drugačnim odganjkom materialne avtorske pravice, temveč gre bolj za pomoč piscem in prevajalcem, zlasti samozaposlenim, s katero naj bi nam država delno nadomestila plačane dopuste, ki jih nimamo, regrese, ki jih očitno kmalu ne bo imel nihče več, plačano bolniško, do katere smo upravičeni šele po tridesetem dnevu nezmožnosti za delo (bodo zdaj, ko bodo spričo vladnih varčevalnih ukrepov sami v isti godlji, kleni Slovenci laže razumeli našo razvratno kulturniško srenjo?) … Knjižnično nadomestilo je pred leti tedanji predsednik DPS-ja Vlado Žabot, slava mu, izposloval pri tedanji kulturni ministrici Andreji Rihtar – glede na njeno neprikrito nezanimanje za vse, kar ni bilo obleka ali muzejski eksponat, ji sicer ne morem peti slave, a Vlado se je s svojo vztrajnostjo in šarmom vendarle tako dolgo sukal okrog nje, da je predramil njene zaspane kognitivne sposobnosti in dosegel svoje … Kdo bi si takrat mislil, da bom tako ministrico nekega dne še pogrešala? Država je torej dala in država bo morda kmalu vzela – škoda, vseeno pa se to dejanje ne more primerjati z dejstvom, da poskuša država poseči tudi v resnično avtorsko pravico in del tako imenovanih malih avtorskih pravic namesto k upravičencem preusmeriti drugam; seveda tja, kjer bo njej najbolj pri roki, kadar bo treba kdaj kupiti kakšno svečko za patrio.

Ne le da nič več ne razumem samopašnosti oblasti, temveč me tudi zmedeni odziv njenih žrtev včasih preprosto osupne.

Drugače kot knjižnično nadomestilo so namreč avtorske pravice premoženjske pravice – prosim, bodite pozorni na ta izraz: premoženjske. Lastnina so. Lastnina je v civiliziranem demokratičnem svetu, katerega del smo domnevno postali s padcem komunizma, neodtujljiva. Če občanu lopov sune avto, se bodo po njegovi sledi pognali vsi policaji, ki tistega dne ne bodo na vrsti za stavko. Če namesto posameznika krade država – če, denimo, nacionalizira cerkveni gozd, veleposestvo, kavarno ali tovarno –, je to povod za jok, stok in škripanje z zobmi, za nastanek slovenskega romana ali dveh in za ogorčeno pisanje desničarskih političnih programov, ki nato nemalokrat pripeljejo do zmage na volitvah (ali celo kljub njim). Če pa država avtorjem na temelju enostranske odločitve odtuji del njihove lastnine – del malih avtorskih pravic, ki naj bi se zbiral v kdove kakšnih netransparentnih skladih in se k upravičencem vrnil šele v obdobju, ko sedanji veljaki gotovo ne bodo več na oblasti –, je s tem vse v najlepšem redu.

In kako naj se upremo honorarci, svobodnjaki in drugi »paraziti«? Stavkati ne moremo, naš kulturni molk bi Slovenceljni kvečjemu navdušeno pozdravili. Smo kot morski prašički, nemočne živali, ki ne morejo bežati in ne kopljejo rovov, v katere bi se skrili. Žiga, ki žaga, je morda celo kje prebral, da v Latinski Ameriki morske prašičke kuhajo v obari, podobno kot mi zajce. Ampak …

… kot mati hčere, ki je nekoč imela morskega prašička, točno vem, da budre grizejo.

* Ker spoštujem pravni institut avtorskih pravic, moram najprej povedati, da sta naslov in podnaslov kolumne vzeta iz neuradne himne KOKS-a, ki jo je po znamenitem napevu Janeza Bitenca Naša četica koraka spesnil Boris A. Novak.