Patetiko

Janko Lorenci

11. 5. 2012  |  Mladina 19  |  Kolumna

Naša politična scena je še naprej v spreminjanju. Vladajoča koalicija bo najbrž končala kariero pred iztekom mandata, desnica bo potem razpadla tudi znotraj posamičnih strank in se začela sestavljati na novo. Če ne bo kakih res izrednih dogodkov, bo vladanje znova prevzela levica. Toda če bo to zgolj ponovitev Pahorjeve vladavine, se nam ne piše dobro. Če hoče Slovenija okrevati, potrebuje temeljito prenovo celotne strankarske scene.

Morebitna preobrazba se bo prej začela na levici, ker ta pač ni na oblasti, ki praviloma cementira stanje vladajočih. Spremembe se začenjajo šele po porazih.

Poglejmo levo sceno. Pri Jankovićevi PS ne gre za prenovo, ampak za krpanje levice. Jankovića je dvignilo na vrh nezadovoljstvo s Pahorjem in Janšo, se pravi z desnico in levico. Stranka je meglen nabor posameznikov, njen edini adut in orientir za volivce je Janković sam. Ponudil je boljši ekonomski program kot sedanja oblast, ni grožnja za demokracijo in za naglo demontažo socialne države. To je v sedanji nevarni zagati že veliko, a premalo, da bi se lahko bolna Slovenija začela prenavljati ob pomoči politike.

Prihodnost PS je zelo negotova, hiter vzpon novih levih strank pa malo verjeten. Tako se vsaj v tem trenutku zdi, da je za prenovo – recimo ji vrnitev k socialni demokraciji in bolj pošteni politiki – še najbolj godna SD. Pogojno utegne prenovo sprožiti izvolitev novega predsednika stranke. Med tremi tekmeci za ta položaj (Pahor, Lukšič, Vlačič) se bosta za zmago najbrž potegovala le prva dva.

Pahor je za stranko, deloma pa tudi za levico v celoti blokada, po malem tako kot Janša na desnici. Stranko pod njegovim vodstvom mučijo značilne bolezni evropske levice – je brez identitete, ne tič ne miš, izgubljena med neoliberalizmom, ostanki socialne demokracije in ujetostjo v preplet politekonomskih interesov in lobijev.

Kot premier je Pahor pogorel. Znova v opoziciji je prej Janšev zaveznik kot njegov nasprotnik. Dokler bo vodil stranko, bo opozicija razklana, nemočna in kot oblastna alternativa neprepričljiva.

Njegov odhod je nujen pogoj tudi za morebitno preobrazbo stranke. Res jo je kot dolgoletni predsednik polagoma pripeljal na vrh, toda zdaj je znova tam, kjer je bila na začetku devetdesetih let – pri 10 odstotkih volivcev. Zanemaril je načrtno graditev dobre kadrovske strukture, verjetno tudi zato, da bolj štrli sam. Zastrupljen je z neoliberalnimi gesli, je nekakšen slovenski blairist brez programa. Tako je pomagal dušiti socialdemokratsko naravnanost stranke.

Pahor je mojster za uveljavljanje samega sebe, hkrati pa zna s populistično prijaznostjo, redko v teh krajih, ljudi potegniti za sabo. Premierstvo očitno zelo pogreša, obsedeno in samoljubno se oklepa svojih starih zgrešenih prepričanj (brezpogojno sledenje Nemčiji), še naprej kaže čudaško servilnost do Janše in še naprej hlepi po medijski pozornosti. Ta protislovna mešanica dela njegove nastope vedno bolj patetično bizarne, pogosto tudi mučne.

Na površju ga ohranja sloves osebno poštenega politika. Ob tem pa je kot premier živel v svojevrstnem slonokoščenem stolpu; ne bomo odstavljali, ne bomo se vmešavali v gospodarstvo (zato je tako jahal na Auknu), ne bomo odločili o Tešu … Tako ni bil operativen premier, vlada pa je delovala zmedeno.

Razočaranje nad Pahorjem je veliko tudi v stranki, toda v boju za predsedniško mesto dela zanj več stvari. Tu je sveže razočaranje nad JJ in deloma tudi Jankovićem. Tu je, kot rečeno, njegov glas poštenega politika in pa stanje našega strankarstva.

V Sloveniji je samo nekaj štrlečih kadrovskih stalnic, Janša, Pahor, Kučan … Hkrati je dojemanje strank zoženo na njihove voditelje. To je Pahorju v prid: ker stranka nima jasne identitete, programskega profila, drugih močnih imen, si potencialni volivci SD in levice ne znajo predstavljati, po čem naj se orientirajo, če Pahor ne bi bil v igri. Lukšič, sicer bistveno bolj profiliran politik, je v širših krogih dokaj neznan.

Ker se na strankarskem vrtiljaku vrtijo vedno isti vodilni ljudje ali ljudje enakega tipa, strankarski sistem ne more revitalizirati političnega pogona. Situacije se nam zato ponavljajo. Janša je bil odslovljen, a je spet tu, Erjavec se vrača v različnih preoblekah, Pahor je bil potolčen do nog – glej ga znova. Gre za rotiranje izpetih političnih elit, kar javnost čedalje bolj dojema kot ukradeno državo. Zato se krepijo zahteve po novih politikih in novih strankah.

Evropska levica je morda pred novim vzponom. To je naravno, saj je predvsem desnica krizo sproducirala, je ne zna obvladati in nima ponuditi nič razen rušilnega neoliberalizma. Toda samo vrnitev levice na oblast je premalo; potrebna je tudi njena prenova, izražena v služenju interesom večine.

To velja tudi za Slovenijo. Če bo politika ostala, kakršna je, se bodo jalove rotacije levice in desnice ponavljale, naše težave pa poglabljale.

Etabliranim strankam ne moremo a priori odreči sposobnosti, da se prenovijo. Idealen razplet bi bil hiter vznik nove stranke, denimo take s Trsovo razvojno filozofijo, a dovolj močne, dovolj operativne in z dovolj drugačno držo, da bi začela spreminjati našo politiko, tudi če ne bi prevzela oblasti. Toda take stranke najbrž ne bomo dobili na hitro. Zato se bo treba za začetek skromno zadovoljiti s postopno rastjo novih skupin in s prenovo kake večje tradicionalne stranke.

Kandidat za to se zdi predvsem SD. Pogoj za to je, kot rečeno, Pahorjev odhod z vrha stranke. Pri tem je jasno, da je novo vodstvo lahko samo začetek nekega procesa.