Zbogom, Grki?

dr. Bogomir Kovač

18. 5. 2012  |  Mladina 20  |  Ekonomija

Grška politična kriza je dokaz, da sedanji način reševanja evropske ekonomske in finančne krize ne deluje. Volivci preprosto vidijo več kot politiki in razumejo svet drugače, kot ga očitno razlagajo ekonomisti in poslovneži. Izstop Grčije iz evroobmočja ali celo EU ni več anatema, temveč postaja predmet normalnih ekonomskih presoj in iskanja možnih političnih poti. Podobno, kot bo v sedanjih razmerah že letos povsem legitimno vprašanje, kaj početi z evrom, EMU in celotnim evropskim projektom. Grčija je preprosto prvi in morda tudi končni dokaz usodnih institucionalnih pomanjkljivosti EU in zgrešenosti sedanje politično-ekonomske logike njenega delovanja, ki jo na evropski ravni danes pooseblja Merklova.

Lahko rešimo EU in evro, če Grčijo izoliramo? Žal ne. Lahko rešimo Grčijo, če jo pustimo znotraj sedanjega modela EU? Tudi ne. Ta rebus je mogoče rešiti na tri načine. EU potrebuje grško izhodno rešitev, če želi normalizirati svoje institucije. Grčija potrebuje na drugi strani večjo avtonomijo ekonomskih in političnih rešitev, kot jo ima znotraj EU, da pridobi ustrezna ekonomska orodja in poveča politično legitimnost svojih ukrepov. Obstaja še tretja možnost. Grčija bi lahko in tudi želela ostati znotraj EMU in tudi EU, če bi nosilci evropske politike spremenili dosedanjo strategijo reševanja fiskalne in dolžniške krize.

Seveda Grčija ne bo opustila evra prihodnji mesec, kot napačno sklepa Krugman, ker so pravni in ekonomski postopki preprosto preveč kompleksni, da bi jih v normalnih okoliščinah prepustili politično-ekonomski improvizaciji. Lizbonska pogodba dopušča (50. člen) izstop iz EU, ni pa pravnih opredelitev za opustitev evra. Torej je trenutno legalna pot izstop iz EU, da bi se znebili evra. Težava je seveda v tem, da že imamo članice skupnosti z lastno valuto, nekatere pa imajo celo poseben status (VB). Tudi morebitni enostranski grški izstop ni rešitev, ker bi potem morala ravnati glede na določila Dunajske konvencije, sicer je ogrožen njen mednarodnopravni status, vključno z dolžniškimi pogodbami.

Grčija je prvi in morda tudi končni dokaz usodnih institucionalnih pomanjkljivosti EU in zgrešenosti sedanje politično-ekonomske logike njenega delovanja.

Brez posebnega sporazuma med ECB, EU in »secesionistično« državo preprosto ni mogoče izpeljati niti formalne niti dejanske zamenjave valut. Dokler ni splošnih pravil izstopa, sta enako ogrožena tako Grčija kot EU. Če imata EU in ECB opredeljen zapleten postopek prevzema evra (mehanizem ERM 2, maastrichtski kriteriji), bi morala imeti podobno opredeljene načine izstopa. Toda interes za pravne improvizacije in ekonomski kaos očitno obstaja. Londonski City je ta teden že vključil novo drahmo v fiktivno trgovanje, da bi utrdil pričakovanja glede njene katastrofične depreciacije. Podobno vlogo imajo številni črni scenariji, zlasti zasebnih evropskih bank (UBS, BNP …) glede usodnih posledic izstopa, sem sodijo tudi gverilski nasveti nekaterih ekonomistov o hitri in nenadejani uvedbi drahme. Kot da je skupni cilj uničenje Grčije in ne normalizacija izstopa, kaznovanje grešnika in ne reševanje politično zavoženega evra.

Grčija zato ni poseben primer, temveč skupno pravilo. Uvedba skupne valute zahteva ekonomsko konvergenco, širitev pa je v zadnjem desetletju delovala divergentno. Skupna valuta ne more voditi v politično integracijo, če njen monetarni sistem predpostavlja državno suverenost. Ne more obstajati skupna valuta brez fiskalne integracije, te pa ni brez nekakšnih združenih držav Evrope. Ekonomisti smo že pred leti svarili, da skupna valuta v teh okoliščinah vodi do večjih cikličnih nihanj, težjih prilagajanj, nenehnih fiskalnih in plačilnobilančnih neravnotežij. In vse to se je preprosto zgrnilo skupaj ob sedanji krizi. Gre za sistemsko napako institucionalnega razvoja EU. Zato je ureditev izstopa držav in sistema pomoči pri tem prva stopnja normalizacije težav, tako za EU kot tudi za Grčijo.

Danes vemo, da se finančna matematika reševanja dolžniške krize v Grčiji preprosto ne izide. Tudi sedanji reševalni svežnji pomoči in restrukturiranje dolgov so bili bolj namenjeni obrambi EU kot dejanski pomoči Grčiji. Dejstvo je, da imajo pri spopadu s krizo lažji položaj države z lastno valuto in monetarno politiko. Eksterna depreciacija je učinkovitejša pot h konkurenčnosti kot interna, ki znotraj skupne valute temelji na zniževanju plač in cen. Seveda Grčijo čakajo vse druge potrebne ekonomske reforme in politične spremembe, toda delala jih bo znotraj lastne politično-ekonomske suverenosti in legitimnosti.

Valutna in monetarna tranzicija je vedno zahteven projekt. Glede na merila konkurenčnosti (ECB) bi najverjetneje morala drahma devalvirati za petino glede na vstopni tečaj (2001). Zagotovitev ustrezne likvidnosti, začasna zamrznitev kapitalskih transakcij, ustrezno servisiranje bilančnih prilagoditev in različne konverzije finančnih papirjev, obveznosti in pogodb, skupaj s potrebno finančno pomočjo bankam, bi morali biti natančno opredeljeni v sporazumu o izstopu. Strokovni pristop in kredibilna politika utrjujeta potrebno zaupanje ljudi, kar je ključen pogoj za razmeroma stabilen in nadzorovan prehod.

Evro in evropski kreditorji so tlakovali pot v grške težave, podobno, kot je Grčija odgovorna za svoje razvojne napake. Slovenija je dokaz, da menjava monetarnih sistemov ni tako težka, če slabši denar zamenja boljšega. Drahma zato odpira pot marki in franku, pa tudi tolarju … Potrebujemo torej samo še slabši evro.