Preveč novinark, premalo natakaric?

Jože Vogrinc

25. 5. 2012  |  Mladina 21  |  Javna pamet

Vladavina neumnosti se je v podalpski deželici dobro prijela. V oči bije tudi iz zamisli o prihodnosti izobraževanja. V poljubnih razmerjih se mešata napačni prepričanji, da izobražujemo preveč družboslovcev in premalo tehnikov in da je treba vprašati gospodarstvo, katerih poklicev je preveč, katerih pa premalo, in temu prilagoditi šolstvo od vrtca do doktorata.

Take zamisli niso nič novega. V Sloveniji so jih poskušali uresničiti že pred tremi do štirimi desetletji in že takrat so se izkazale za zastarele in nesmiselne. Rekli so jim »usmerjeno izobraževanje«. Takrat smo se jim uprli in jih porazili. Tokrat se na resen boj nismo še niti pripravili.

Osnovna fiksna ideja zagovornikov usmerjenega izobraževanja je bila, da je treba nadomestiti gimnazijo kot splošno izobraževalno šolo, ki bo dala dijakom znanje, potrebno za poljubni univerzitetni študij, s srednjimi šolami, ki bodo usposobile mladega človeka za poklic, recimo za mesarja, in če se bo izkazalo, da lahko na izbranem področju morda doseže še več, se bo izobraževal dalje, za živilskega tehnologa. Seveda je usmerjanje temeljilo na natančnih izračunih, koliko slaščičarjev, rudarskih inženirjev itn. bo Slovenija v usmerjeni bodočnosti potrebovala.

Poskus je neslavno propadel, saj je temeljil na neznanju o sodobnih družbah. Izračuni potrebnih kadrov so se izkazali za popolnoma zgrešene. Z njimi je pometla tehnološka revolucija, ki je z avtomatizacijo proizvodnje in z informatizacijo sprožila veliko zmanjšanje zaposlenosti v industriji in velik porast zaposlovanja v storitvah in v javnem sektorju. Izkazalo se je, da je bila miselnost načrtovalcev izobraževalne reforme miselnost mojstrov obrtnikov, ki si ustvarjalnosti ne znajo predstavljati drugače kot rokodelsko spretnost. Iz svoje trdne vere: lepša prihodnost = sodobna tehnologija so napačno sklepali, da potrebujemo več obrtnikov in več tehnikov.

V Sloveniji se v poljubnih razmerjih mešata napačni prepričanji, da izobražujemo preveč družboslovcev in premalo tehnikov in da je treba vprašati gospodarstvo, katerih poklicev je preveč, katerih pa premalo.

Povejmo še enkrat, z drugimi besedami: slepi nagon kapitalizma po nenehnih inovacijah v resnici zahteva nenehno množenje novih področij vrhunskega znanja, nenehno nove oblike povezovanja med njimi, zaradi obojega pa tudi toliko zahtevnejšo analizo družbenih posledic teh sprememb. Nikakor pa ne zahteva, naj vedno večji delež študentov študira tehniko in naravoslovje. Najuspešnejše družbe potrebujejo najmanj ročnih spretnosti in najmanj zaposlenih v industriji. Tisto, kar ponujajo sodobne družbe kot »poklice« za mlade, ki ne zmorejo ali pa si ne morejo privoščiti študija na univerzi, so v veliki večini storitvene spretnosti, ki se jih je maturant poljubne šole sposoben priučiti v nekaj mesecih ali celo tednih: prodaja, strežba, nega, klicanje strank … Sodobno izobraževanje že na srednješolski ravni, kaj šele na univerzitetni, praviloma pač ni več usposabljanje za poklic, razumljen kot izvrševanje naučenih delovnih postopkov vso delovno dobo ali vsaj nekaj let. Sodobno izobraževanje je po svojem bistvu splošno: naučiti se morate, da se sami izobražujete, da usklajujete svoje delo s sodelavci, da kritično razmišljate o tem, kako se vaše delo skupaj z delom drugih vklaplja v družbo.

Nedavno so na Primorskem spet odkrili smodnik. »Družboslovcev je preveč, tehnikov premalo,« je novinar uglasbil sporočilo tamkajšnje obrtno-podjetniške zbornice, da lahko dobijo delo maturanti srednjih šol, ki pridelujejo: slaščičarje, peke, kuharje, zidarje, tesarje, kamnoseke, kmetijske tehnike, vrtnarje, gozdarje, mizarje, varilce, voznike vlačilcev, pa tudi natakarje, avtoserviserje, zdravstvenike, fizioterapevte, komercialne zastopnike za prodajo. Med brezposelnimi pa je največ ekonomskih tehnikov, gimnazijskih maturantov, poslovnih sekretarjev in tajnikov, pa tudi pomožnih delavcev in delavcev brez poklica ter prodajalcev.

Naslovna trditev ne ustreza seznamu. Predvsem je družboslovec samo tisti, ki je končal tak univerzitetni študij, ki ga usposablja za analizo družbenih odnosov. Kdor zna le upravljati ali voditi račune, je po funkciji poslovni tehnik. Tajnik ali gimnazijski maturant pač ni družboslovec. Na seznamu bodisi odvečnih bodisi zaželenih so storitveni in proizvodni poklici.

Predvsem pa nas mora zbosti, da trenutne potrebe tistih, ki jih zastopa zbornica, sploh ne zajamejo univerzitetno izobraženih. Kdor prikazuje potrebe obrtnikov kot usmeritev za izobraževanje v Sloveniji, dela škodo. Če so potrebe sežanskih obrtnikov merilo za to, ali Slovenija potrebuje družboslovce, lahko vladi pomagamo varčevati tako, da univerzo zapremo. Trenutne zmožnosti in želje zaposlovalcev v Sloveniji so napačen kompas za razvojno naravnano družbo. Ne le zato, ker večina šol proizvaja splošno znanje, ne poklicne izobrazbe. Družboslovke se v Sloveniji zlahka množično priučujejo za natakarice. Zato, ker sodobni kapitalizem proizvaja predvsem brezposelnost in družbene probleme. Potrebujemo torej družboslovce. Seveda si šefi ne želijo družbeno kritičnih natakaric ali pekov, ki bi vedeli preveč o njihovem menedžmentu. A tam, kjer družboslovke kelnarijo, bodo tudi natakarice dobile družboslovno izobrazbo. Pa čeprav brez univerzitetnega štemplja.