Prva ocena

dr. Bogomir Kovač

25. 5. 2012  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Sto dni Janševe vlade je dovolj za prvo tradicionalno oceno njenega dela. Nesporno smo dobili vlado, ki je veliko aktivnejša od prejšnje. Njena največja operativna dosežka sta varčevalni proračun in spoštovanje temeljnih fiskalnih zavez do EU, toda to sta hkrati tudi vladni največji strateški napaki. Slovensko javnost je skušala prepričati z nujnostjo in brezizhodnostjo ekonomskih sprememb, dejansko pa je pozabila, da ti ukrepi spodkopavajo socialne in politične temelje njene legitimnosti. Politična hitrost sprememb v prvih stotih dneh se je pokazala kot nevarna in nepotrebna ekonomska improvizacija. Vlada ima politični pogum, toda njeni ukrepi vodijo v ekonomske težave. Če ni znala pravočasno razbrati domačih opozoril, bo morala pač upoštevati tuje, ki jih je ta teden poslal OECD.

Toda pojdimo po vrsti. Nova vlada si podobno kot Pahorjeva administracija deli negotovo zunanje okolje, evropsko finančno in ekonomsko krizo. Obe administraciji sila nekritično sprejemajo in podrejajo vsem zahtevam, ki prihajajo iz Bruslja. Fiskalni pakt smo sprejeli prej, kot so ga drugi politično prebrali. In danes je jasno, da so fiskalna pravila v tej obliki ekonomsko, socialno in politično škodljiva in jih bodo seveda na evropski ravni dopolnili. Vlada bi zato morala namesto prehitre in škodljive fiskalne konsolidacije v letih 2012 in 2013 vztrajati pri srednjeročnem fiskalnem pravilu o strukturnem primanjkljaju. Ta ji daje nekaj več manevrskega prostora glede na obvladovanje domačega ekonomskega cikla in potrebnih strukturnih reform javnega sektorja in trga dela.

Tudi domače javno mnenje je v prvih treh mesecih do obeh vlad več kot primerljivo, le da je sedanja vladna koalicija še bolj izgubila potrebno zaupanje javnosti. Vse drugo se zdi različno. Pahorjevi so začeli z mehko politiko amortiziranja krize, Janševi s trdo in odločno politiko radikalnih sprememb. Stara vlada je bila operativno nesposobna, nova kipi od hiperaktivnosti. Pahorjeva vlada je pustila veliko več politične, kadrovske in intelektualne izbire, Janševa koalicija je svoj pohod na oblast začinila s tradicionalnim kulturnim bojem in izrazitim antiintelektualizmom. Vsak sebi sta tudi oba prva ministra. Pahor je ogromno nastopal, sejal domislice, politiko pa spremenil v neznosen politični kabaret. In kajpada močno izgubil na izrednih volitvah. Janša je nasprotno bolj zbran in kredibilen voditelj, ki pa iz ozadja vedno znova ustvarja dramatične izredne razmere. In tega ljudje niso marali ne leta 2008 in očitno tudi ne danes.

Očitno je vlada na fiskalnem področju zgrešila, realni razkorak med načrtovanim in dejanskim proračunom ostaja, tako da nominalno med Križaničem in Šušteršičem ni posebne razlike.

Narava politične desnice je, da je v osnovi revolucionarna, odločna, brezkompromisna in se ravno v tem razlikuje od sedanjih kompromisarskih levičarskih političnih zdraharjev. Janševa vlada je začela z radikalno premestitvijo ministrstev, brez pravega organizacijskega in menedžerskega pokritja. Vlada je vitkejša kot kadarkoli, toda koncentracija moči odločanja še ne zagotavlja izvedbene kakovosti. In to je bila izhodiščna napaka Janševega kriznega menedžmenta. Druga je sledila s pravne plati. Osrednji zakon o uravnoteženju javnih financ je pravno pokritje za letošnji rebalans proračuna. Toda od samega začetka je pravni zmazek, ki bo politično netil vedno nove požare. Ekonomska izvedba proračuna tako z ene strani ruši potrebne pravne temelje države, na drugi slabi politično legitimnost, oboje pa ogroža potrebno vladno kredibilnost. Za sedaj se vsi skupaj nerodno spotikajo ob nekaterih čudaških sindikalnih zahtevah. Dejansko pa je problem veliko težji in nevarnejši. Zgolj politična nesposobnost in pravna nespretnost opozicije omogočata vladi, da formalno deluje v vedno novih pravnih prazninah in politično izrednih stanjih.

Toda osrednja težava rebalansa, kot osrednjem vladnem dosežku, tiči drugje. Vladi je uspelo dvoje, politično potrditi rebalans in hkrati ohraniti ekonomsko zastavljene fiskalne cilje glede načrtovanega primanjkljaja. Oboje lahko ocenimo pozitivno. Toda hudo se ji je zalomilo pri ekonomskih predpostavkah o gospodarski rasti, hkrati pa je morala pristati na večje izdatke in popravke proračuna zaradi zahtev sindikatov. Tu pa se političnoekonomska aritmetika javnih financ ne more iziti. V pogajanjih za sprejem proračuna je popustila za 130 milijonov, precej nižja rast od napovedi pa bo prihodke proračuna letos znižala za dodatnih 200 do 250 milijonov evrov in tako bo nenačrtovani primanjkljaj okoli 400 milijonov. Približno tolikšen, kot je bil fiskalni cilj realnih varčevalnih ukrepov.

Vlada je očitno leto 2012 žrtvovala na evropskem oltarju. Celotna reševalna operacija fiskalne konsolidacije je tako že vnaprej zapečatena, v štirih mesecih pa smo porabili tri četrtine nominalno načrtovanega letošnjega primanjkljaja. Očitno je vlada na fiskalnem področju zgrešila, realni razkorak med načrtovanim in dejanskim proračunom ostaja, tako da nominalno med Križaničem in Šušteršičem ni posebne razlike. In to je za mnoge kajpada slabo sporočilo.

Finančna kriza je z novo vlado prinesla zgolj drugačen ideološki ekonomski zemljevid, vse drugo je presenetljivo podobno staremu. Razlika je v strogosti reform in bolečih ukrepih, dejanski in pričakovani učinki pa so podobni. Varčevanje in žrtvovanja so za sedaj zgolj krščanske čednosti. Za boljše ekonomske rezultate pa bomo potrebovali večji politični čudež, kot nam ga po stotih dneh ponuja Janševa vlada.