Kje je kamen modrosti?

dr. Bogomir Kovač

1. 6. 2012  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Problem gospodarske rasti postaja osrednja tegoba evropske in tudi slovenske politično-ekonomske agende. Napovedi OECD so dramatične. Slovenija je kot majhno izvozno gospodarstvo tudi v drugi recesiji med najbolj prizadetimi, njena rast naj bi padla za dva odstotka. Toda vlada še vedno osrednjo pozornost namenja fiskalni konsolidaciji in ne rasti. Več kot očitno je neskladje med predlogi ekspanzivnega proračunskega varčevanja in rešitvami politike rasti. Očitno ne razume, da je osrednji problem spodbujanje rasti in ne omejevanje zadolževanja.

Dilema je kot na dlani. Ekspanzivna fiskalna konsolidacija naj bi znižala zadolževanja in povečala kredibilnost vlad, oboje bi moralo zmanjšati stroške financiranja. Toda manjša potrošnja, zlasti investicijska, povzroča padec rasti in politične probleme. Če nasprotno vlade podpirajo financiranje rasti, se zadolženost povečuje, težave servisiranja dolga pa tudi. Ni mogoče rasti, če režete potrošnjo, in ni mogoče trošiti za večjo rast, če ni ustreznih finančnih virov. Kako torej presekati ta gordijski vozel? Obstaja nekaj trikov, kot so postopnost fiskalnih sprememb, podaljševanje finančnega restrukturiranja dolgov ali pa večno ustvarjanje denarja ex nihilo z višjo inflacijo. V zgodovini so očiščevalno vlogo odigrale vojne, v miru zlovešče socialne krize. Toda edina prava rešitev je vendarle realni spoprijem z gospodarsko rastjo, to sekularizirano religijo razvitih družb, kot je v analizi Kulturnih nasprotij kapitalizma zapisal D. Bell.

Reči so torej jasne. EU doživlja tako drugo recesijo v treh letih in kot največji igralec mednarodne trgovine postaja osrednja ovira za rast globalnega gospodarstva. Zato OECD, IMF in drugi zahtevajo zasuk od politike varčevanja k politiki rasti. Toda papirnate ugotovitve in politične želje niso dovolj. EU že sedaj govori o fiskalni konsolidaciji, ki ne škoduje rasti, do leta 2020 si želi pametno, vključujočo in trajnostno rast, vendar zanjo nima konkretnih rešitev. Še vedno je osrednje orožje liberalizacija notranjega trga, vsa razvojna priporočila pa gredo v smeri washingtonskega konsenza (stabilizacija, liberalizacija, privatizacija). Obstoječi finančni viri so premalo, povečanje kapitala in kreditne sposobnosti EIB tudi, projektne obveznice za infrastrukturne projekte so šele v zametku … OECD ponuja za zagon rasti strukturne reforme, Francija evroobveznice, Merklova dosedanje nemške razvojne izkušnje … Vse skupaj je absolutno preveč nedodelano in politično nezavezujoče, vsi ukrepi za spodbujanje rasti pa delujejo bolj deflatorno kot razvojno.

Janševa vlada na ključnem področju razvoja države s sedanjim ekonomskim pristopom in politično filozofijo nima nobenih možnosti za uspeh.

Ekonomska analiza dokazuje, da visoka zadolženost ne omejuje rasti, njuna korelacija še ne določa tudi vzročne odvisnosti. Ni visoka zadolženost vzrok za nižjo rast, temveč je pogosto ravno obratno, in zdi se, da je to osrednji problem sedanje evropske dolžniške krize. EU v svojem jedru že deset let ni sposobna generirati višje rasti, kljub nizkim obrestnim meram in sproščenosti finančnih trgov. Očitno so finančni menedžerji evropski problem rasti zaznali precej prej kot sedanjo krizo zadolženosti. V klasičnem Sollovem modelu rasti je temeljni vzvod razvoja povečanje varčevanja, danes teorije endogene rasti stavijo predvsem na inovativne investicije, sektorske lokomotive in sodobne menedžerske poslovne prijeme.

Kaj od tega ponuja Janševa administracija? Podobno kot pred šestimi leti bomo najbrž dobili širok nabor razvojnih projektov, od izolskih otokov do prekmurskih podjetniških con, toda brez poslovnih načrtov in skupne razvojne vizije. Imeli bomo kakšno novo papirnato strategijo razvoja po evropskem zgledu in hkrati sveženj nepovezanih ukrepov, od sprememb ZGD in stečajnih postopkov do na hitro dopolnjenega ZGO s popolno amnestijo črnih gradenj, od izvršnic do sprememb finančnih poroštev, od industrijsko obrtnih con do odprave obveznega članstva v OZS, od finančnih spodbud za investicije do novega državnega premoženjskega holdinga … Janševa vlada na ključnem področju razvoja države s sedanjim ekonomskim pristopom in politično filozofijo nima nobenih možnosti za uspeh.

Če želimo razvojni preboj ob hkratni fiskalni disciplini, potrebujemo najprej troje. Najprej obrnjen vrstni red razvojnih prioritet. Politika rasti in zaposlenosti je v ospredju, sledijo sanacija bančnega sistema in strukturne reforme za resno srednjeročno fiskalno konsolidacijo. Varčevanje v javnem sektorju ne sme zmanjšati možnosti rasti in socialne kohezije. Potem potrebujemo konkretno in uresničljivo strategijo rasti, od usklajenih makroekonomskih politik do »industrijske politike« s sektorskim investiranjem v osrednje nosilce rasti, zlasti izvoznike. Gre za mrežni nabor razvojnih projektov s poslovnimi načrti. Sledi tretji vzvod, ki temelji na izboljšanju korporativnega upravljanja, menedžerski odgovornosti ter uporabi sodobnih metod vodenja in standardizacije poslovne odličnosti. Seveda se bo treba odločiti, ali bomo v okviru neposrednih investicij odprli vrata na primer Turčiji ali Kitajski, ali morda Nemčiji in Franciji, sedanja politika vseh in po malem so zgolj zidanje razvojnega niča.

Sedanja finančna in ekonomska kriza je predvsem kriza politikov, menedžerjev in politike rasti, od podjetij in regij do države in EU. Politika rasti je kamen modrosti in sposobnosti vsake organizacije in družbe. Sedaj torej vemo, zakaj tičimo v recesiji in zakaj vsa naša dejanja mejijo na politično-ekonomski samomor.