Modele modelarjem

Jože Vogrinc

8. 6. 2012  |  Mladina 23  |  Javna pamet

Med tistimi, ki v Sloveniji poklicno razmišljajo o razvoju družbe, in tistimi, ki vodijo državo, je opazna razlika. Prvi fantazirajo o svojih najljubših modelih, drugi svoje fantazije živijo, in to na naših plečih.

Vladajoči slog vodenja države je v skladu z domišljijo vodje kaplarski: vodja zjutraj razdeli naloge in ukaže, kar je treba, vojaki ubogajo. Družba je sovražni teren, kjer se morajo gibati v urejenih formacijah. Vojaška policija goni dvomljivce in odstranjuje kolateralno škodo. Boj se bije v vseh porah družbe, psihološka vojna s sprotnim mazanjem z blatom ustrahuje dejanske in potencialne nasprotnike, to pa je obenem opozorilo za rajo in za lastne vojake, saj so oboji obravnavani kot omahljivci, če ne celo prihodnji izdajalci. Povezovalna vrednota je zvestoba vodji. O cilju se ne sprašuje, saj je že v pojmu vodje kot osvoboditelja, ki ljubi svoj narod, vsebovano, da ravna prav, karkoli počne in kakorkoli ravna, pa četudi morda ljubljeni narod tega trenutno ne razume in ne občuti, kakor bi moral. Če Slovenija še ni Indija Koromandija, je v tej optiki to samo zato, ker je bistvo, definicija in zadosten dokaz, da je kdo sovražnik, to, da ovira, blokira in sabotira strumno korakanje v svetlo bodočnost.

Šef opozicije se v vlogi predsednika vlade vidi kot direktor velikega podjetja. Cilj je jasen: uspešno poslovanje in pozitivna bilanca. Državljani so v tej opciji sodelavci, partnerji, odjemalci, potrošniki. V procesu proizvodnje prihodnosti se lahko kdo izkaže za nesposobnega in kaj za škart, vendar je skupno delovanje dojeto kot racionalno in vsaj potencialno koristno za vse, pa čeprav imajo eni od tega bistveno več kakor drugi. Bogastvo se propagira kot dokaz sposobnosti in kot oglas, da bomo vsi deležni vsaj koščka potice.

Praporščaki strančic so prešibki, da bi vloge izbirali sami. Eni je režija dodelila vlogo sirote, in ko kaj izprosi, je to dokaz krščanskega usmiljenja dajalca. Druge igrajo preužitkarice, ki so obenem spogledljivke in mežikajo čez mizo, češ če daste več, se bomo pustile malo pošlatati. Nekje za mizo sedi tudi stranka, ki se je menda pravkar presedla za eno rit bolj na levo. Nespodbiten dokaz, da je leva, pa je, da trdi, da je na levi ona, ne druga stranka, ki bi mogoče lahko veljala za levo.

Vladajoči slog vodenja države je v skladu z domišljijo vodje kaplarski: vodja zjutraj razdeli naloge in ukaže, kar je treba, vojaki ubogajo.

Ekspertne vizije razvoja, kakor jih z nemalo specialističnega znanja izdelujejo znani kritiki, pa naj so menedžerji, organizatorji, advokati, inženirji ali kaj petega, so si kljub mnogim individualnim značilnostim v nekaj potezah presenetljivo podobne. Žal po dokajšnji intelektualni preproščini v predstavah o tehnologiji, s katero naj bi slovenska družba prišla do razvojnega programa in ga začela uresničevati. Seveda vsakdo fantazira poklicno: menedžer bi znižal stroške poslovanja; organizator bi poenostavil organigram; advokat bi izpogajal kompromisno rešitev; inženir bi vzpostavil učinkovito tehnologijo delovanja ...

Skupna tem vizijam pa je, kot rečeno, preprosta fantazija, kako deluje družba. Obstaja model, ki so ga preskusili v državi, ki je naprednejša in bogatejša od naše. Pustiti se moramo prepričati kritiku, kateri model to je, in ga posnemati. Kdo naj to počne? Kajpak država. Prav ta država, ki je navadno predmet najostrejših napadov prav teh kritikov zaradi nesposobnosti in pokvarjenosti, bi se čudežno preobrazila iz gosenice v metulja tisti hip, ko bi vzela na znanje pravi model in ga začela posnemati.

Predstava o državi kot vzpostaviteljici pravšnjega modela je zarjavel zvar tehnokratske in birokratske fantazije. Če bi bila fantazija dosledno tehnokratska, bi morali verjeti, da se bo edini pravi model kot tehnološko in ekonomsko najučinkovitejši uveljavil sam od sebe, ker ga bomo prepoznali kot najboljšega. Ker se to ne zgodi, dopolni tehnokratsko fantazijo birokratska: odpor je dojet kot nesposobnost, neumnost in lenoba in je pripisan napačnim ljudem na pravem mestu: poslušajte nas, uveljavite naš model, pa bo šlo. Zato je intervencija vsemogočne nove oblasti, od katere se to pričakuje, nujno dopolnilo za nemoč tehnokratske fantazije. Ko se nova oblast tudi izkaže za nesposobno, kritik pričakuje novo novo oblast in ji je pripravljen ponuditi novo, izboljšano različico svojega modela.

Nepopravljiva napaka zoper elementarno znanje o zgodovini pa je že pričakovanje, da bo posnemanje modelov, ki so se drugod izkazali za uspešne, prineslo uspeh tudi tistim, ki bi jih radi posnemali, in se bomo tega podviga lotili jutri. V realnem svetu je bil zgled skoraj zagotovo uspešen prav zato, ker je bil prvi in izviren in ni posnemal nekega še zgodnejšega modela. Posnemovalec juriša na teren, ki ga je že zasedel močnejši konkurent. Za zgled nam ne moreta biti ne Danska ne Švedska, ne Islandija ne Avstrija, še manj pa Tajvan ali Singapur. Družbene in zgodovinske okoliščine razvoja vsake dežele so enkratne in neposnemljive. Za načrtovanje lastnega razvoja je prva nujnost razumevanje notranjih protislovij današnjega razvoja večje celote, katere del je Slovenija, in mesta, ki ga v njih zavzema slovenska družba zdaj. Šele z analizo tega položaja je mogoče začeti razumevati dejanske možnosti in nemožnosti naše prihodnosti. Modele pa prepustimo modelarjem. Ali pa mojstricam za peko potice.