Cena govorečega blaga

Janko Lorenci

29. 6. 2012  |  Mladina 26  |  Kolumna

Začelo se je otipavanje v zvezi z reformo trga dela. Delodajalci so z vladnim predlogom zadovoljni, sindikati so sumničavi. Prvi trdijo, da je delovna zakonodaja toga in tako rekoč onemogoča odpuščanje. Dajte nam proste roke, pa nam bo vsem boljše, pravijo z nepričakovanim smislom za humor. Toda trg dela je že zdaj prožen; o tem pričajo visoka brezposelnost, razširjena prekarnost, najrazličnejša izigravanja zaposlenih. In že zdaj je mogoče odpuščati tudi trajno zaposlene, le da se mora delodajalec za to malo potruditi.

Res huda anomalija pa so razlike med začasno zaposlenimi (prekarci) in zaposlenimi za nedoločen čas. Med prvimi je veliko mladine, tako da to postaja medgeneracijski problem.

Za odgovor na vprašanje, kaj se bo izcimilo iz napovedane reforme, si je dobro ogledati evropski kontekst.

Pri »reševanju« krize, ki je tudi kriza zaposlenosti, je doslej prevladovala nemška doktrina ostrega varčevanja. Toda njeni učinki so omejeni ali celo škodljivi, zato nastajajo načrti o hkratnem oživljanju gospodarske rasti. Za to naj bi z injekcijami poskrbela predvsem država. Težava je v tem, da država, že tako visoko zadolžena zaradi krpanja mnogih počenih balonov, tega ne more početi trajno, v nedogled.

Tako pridemo do povpraševanja, pravega gonila rasti. Povpraševanje je premajhno, ker je delovna sila plačana preslabo. Šibko povpraševanje so dolgo umetno spodbujali z zasebnim in državnim zadolževanjem, to pa je navsezadnje pripeljalo do kriznih pokov.

Problem je torej prevelika družbena neenakost. Na Zahodu je začela naraščati z vzponom neoliberalizma, ki se je uveljavljal tudi z lažjim odpuščanjem, nižanjem plač, slabitvijo sindikatov – se pravi z liberalizacijo trga dela. In tudi zdaj se najbolj prizadetim državam ob pomoči notranjih zaveznikov vsiljuje isto: zapoved dneva so poleg ostrega varčevanja strukturne reforme z reformo trga dela na čelu.

Na Zahodu je bogastvo razdeljeno strahovito neenakomerno, podobno kot pred veliko depresijo. To je, ugotavlja vrsta znanih ekonomistov in celo OECD, ne edini, vendar eden izmed bistvenih vzrokov krize. Rešitev je jasna: enakomernejša porazdelitev bogastva. Evropa se je do tega po drugi svetovni vojni dokopala z močno socialno državo. A prej je morala skozi gospodarsko krizo, fašizem in vojno.

V današnji Evropi, kjer se je opisano dogajanje prepletlo s krizo EU, se ponavljajo stare napake in svet se znova vrti globoko narobe. Zlasti na jugu celine je jasno videti, da kombinacija politike ostrega zategovanja pasu in mrzličnega uvajanja reform kljub dozdevno veliki pomoči vodi v hude družbene napetosti in gospodarsko sesedanje. Protikrizni recepti hladnokrvno zanemarjajo in celo povečujejo jedro težav – visoko stopnjo družbene neenakosti.

Na splošno je mogoče reči, da lahko reforme zaživijo le, če so bremena odpravljanja krize razdeljena kolikor toliko pravično, če se na obzorju že kažejo vsaj obeti trdnejše rasti in če politika, ki reforme vodi, uživa vsaj zmerno zaupanje. Ti pogoji v kriznih državah in tudi pri nas niso izpolnjeni.

Vsem reformam načeloma ne gre nasprotovati, nasprotno. Pokojninska je potrebna in tudi soglasje zanjo je dokaj visoko. Pri reformi trga dela je drugače. Tu je treba še posebej skrbno ločiti, ali gre za smiselno prilagoditev gospodarskim razmeram ali za hoteno uničevanje socialne države, skrito za domnevnimi prisilami krize. Predlagatelji reforme ne zbujajo zaupanja. Novinarski kolega Škerl Kramberger je zapisal: Potem ko so nas dovolj dolgo navajali na delovno džunglo, bodo zdaj vlada in delodajalci abnormalno pretvorili v normo in nam prek parlamenta poslali zakon, ki bo džunglo »pokril« še pravno.

Oblast na veliko načinov kaže socialno neobčutljivost, značilno sestavino neoliberalnosti. Če upoštevamo, da se poleg tega slepo drži nemškega koncepta ostrega varčevanja in mirno gleda umiranje podjetij, bi reforma trga dela, ki bi delovni sili še bolj zavila vrat, pospešila na evropskem zgledu opisani proces naraščanja neenakosti, upadanja povpraševanja, usihanja rasti in pogrezanja v recesijo. Torej bi prispevala k poglabljanju krize in brutalizaciji družbe, v kateri bi se krepko sesul tudi srednji razred.

Spremembe delovne zakonodaje so sicer potrebne. Zlasti je, kot rečeno, zmaličeno razmerje med stalnostjo zaposlitve in prekarnostjo. Če reforma ne bi bistveno poslabšala varnosti redno zaposlenih, občutno pa bi izboljšala položaj prekarcev, bi jo bilo mogoče načelno podpreti.

Toda veliko verjetneje je, da bi spremembe prinesle zgolj več prožnosti (neoviranega odpuščanja), na varnost pa bi pozabile. To si želijo delodajalci, za oblast pa je že jasno, da izvaja strategijo spodjedanja socialne države. Žene pa jo še nekaj. Reforma, ki bi občutno olajšala odpuščanje, bi zelo oslabila javne uslužbence in (njihove) sindikate.

Potem bi bilo preurejanje Slovenije, ki poteka pred našimi očmi, še lažje, delovna sila v Sloveniji pa bi še bolj postala zgolj blago, in to nemočno, prestrašeno in laže obvladljivo. Potem bi oblast, se pravi predvsem SDS, še laže razgrajala na znane, a tudi nove, prav osupljive načine. Nekateri imajo vsaj racionalno, čeprav rušilno jedro – npr. finančno spodjedanje visokega šolstva in kulture. Drugi, npr. izgon partizanskih in drugih veteranov z državne proslave, so čisti izcedek iracionalnosti, črnega žolča, kar norosti, saj škodijo predvsem tistemu, ki to zganja.

Razen če zadaj tiči preudarek: razkoljimo Slovenijo do konca, potem pa bomo videli, kdo je močnejši, kdo je večji desperado.