Pobesneli in neobvladani

Heni Erceg

29. 6. 2012  |  Mladina 26  |  Hrvaška

Niti pri najboljši volji ni mogoče reči, da vedo, kaj delajo. Po vseh kazalcih resne krize se Hrvaška uvršča v prav nič ugledno družbo držav z visokim tveganjem možnosti za bankrot, pa vendar je videti, kakor da njeni voditelji hibernirajo v precepu med socialnimi načeli, ki jih razglašajo, in neizprosnimi neoliberalnimi zahtevami Evropske unije. Socialdemokrati se tako preprosto ne znajdejo, zato vladajo v glavnem z agresivnimi odloki in nedopustnim prezirom do delavstva, sindikatov in srednjega sloja prebivalstva. Do vseh tistih torej, ki naj bi – po možnosti brez ugovarjanja – prevzeli najtežje breme krize. In tako se, kot se pogosto dogaja, lastna nesposobnost prikriva z grobo bahavostjo, neprestanim kadrovanjem, izjemno strogo partijsko disciplino in s kaznovanjem vsakega, ki bi hotel, četudi le za malenkost, popraviti smer tega sopihajočega vlaka. Čeprav je vlada izključno politična in brez pravih strokovnjakov, vendarle praviloma zavrača ali zmanjšuje pomen kakršnegakoli strokovnega nasveta, saj ga doživlja izključno kot grožnjo svoji popolnoma nepredvidljivi strategiji izhoda iz krize. Pri tem so premierovi najpomembnejši sodelavci napadalno in že kar neokusno napovedali vojno delavcem in sindikatom, ne izbirajo pa niti sredstev za obračun s sodelavci v sami vladi, s tistimi redkimi, ki svojega dela niso vzeli zgolj kot vsebinsko izpraznjeno politično funkcijo.

Ampak so se upali sklicevati na stroko, kakor je storila ministrica za varstvo okolja, ki je v kratkem času začela neposredno ogrožati veliki kapital, ker se je odločila spraviti v red »smetarsko mafijo«; ta je zaradi naklonjenosti države v minulih letih iz ravnanja z odpadki napravila velik in nadvse donosen posel. Toda Mirela Holy je zagrešila še nekaj veliko hujšega, ko se je uprla zamisli o gradnji hidroelektrarne na reki Ombli blizu Dubrovnika. V resnici je samo upoštevala in resno vzela neodvisne znanstvene študije, ki so opozarjale na veliko nevarnost gradnje elektrarne na tem potresnem območju.

Potem pa se je pokazalo, da imajo nadrejeni tudi za takšne redke ptice v rokavu skritega asa. Holyjeva je namreč tri mesece pred tem napisala pismo, v katerem je prijatelja v nekem državnem podjetju prosila, naj ne odpusti neke tam zaposlene tajnice. In kakor po nekakšnem naključju je to njeno neumno in nedopustno elektronsko sporočilo prav v času odločanja o gradnji elektrarne na Ombli po tajnih kanalih prišlo do medijev. Že naslednjega dne je – menda zaradi nemoralnega partijskega kadrovanja – premier zamenjal svojo brez dvoma sposobno ministrico.

To je storil med dopustovanjem v vili nekega znanega domačega tajkuna in zelo verjetno velikega donatorja socialdemokratske stranke. Vendarle si je drznil pripomniti, da ima menda pravico dopustovati, s komer hoče, in ni bil pripravljen zapravljati časa za odvečna pojasnila o morebitnem nasprotju interesov ali o kurantnosti tega zanimivega politično-trgovskega prijateljstva. Še istega dne je bilo objavljeno tudi, da »Ombla mora biti sprejeta«.

Prav takrat, ko je ministrica za varstvo okolja, ki so ji čisto resno grozili s smrtjo, zapuščala svoj kabinet, deklarativno kriva zaradi nedopustne zlorabe politične funkcije, je popolnoma mirno potekalo partijsko kadrovanje, veliko hujše od njenega. Ki pa ga je seveda spremljal vsesplošni medijski molk. Čeprav je šlo za to, da so ponovno priskrbeli dobro službo vdovi pokojnega premiera Ivice Račana, nekdanjega predsednika SDO in mentorja sedanjega premiera. Gospa je bila več let šefica nečesa, kar se imenuje Vladni urad za razminiranje, potem pa je objestno dala odpoved zaradi domnevnega mobinga prejšnje vlade. Treba je pripomniti, da je Hrvaška še vedno država, kjer je ogromno miniranih območij, da torej Račanova soproga res ni napravila nič takega, zaradi česar bi se kvalificirala za ponovno sprejetje na isti, dobro plačani položaj.

Bizarno je bilo gledati, kako sposobna ministrica zapušča delovno mesto, ker se je drznila vplesti v načrte močnih moških v vladi, sočasno pa se direktorica za razminiranje v neki vasi nad Zagrebom skupaj s strankarskimi tovariši udeležuje partijske maše v čast svojega pokojnega soproga in nekdanjega predsednika socialdemokratov. Na tem titoističnem shodu v spomin na nekdanjega vodjo je dejala, da se je Ivica Račan »z vsemi sredstvi boril za neodvisno Hrvaško«, in nekako pozabila poudariti, da se je ta stari partijski boljševik večji del življenja z vsemi sredstvi boril za neko drugo državo. Ki se je imenovala Jugoslavija.

V glavnem, zgodbi o odstranitvi ženske, ki je strokovnjakinja, in mehkem postiljanju drugi, ki se ponaša zgolj s priporočili o obilju partijske primernosti, govorita o golem političnem voluntarizmu, tretja zgodba pa o boleči razčlovečenosti administracije, katere prednostne naloge bi morale biti prav varstvo delavskih in človekovih pravic, pa tudi pravic živali. Zaradi tega je treba reči, da je bilo dejanje uslužbencev ministrstva za kmetijstvo ne le ekscesno, ampak naravnost odvratno in barbarsko, saj so na mah pobili kar 48 živali, in to v hišah njihovih lastnikov in v azilih. Češ da so bile stekle. Pozneje se je vendarle ugotovilo, da so bili vsi psički popolnoma zdravi. Zaman so jokali otroci, nasprotovali lastniki in ljudje v azilih ... Kajti oblast najbolje ve, zato ve tudi, da so vsi ti hišni ljubljenčki, delavci, državljani, narod ... pobesneli in neobvladani, zaradi česar bi jih bilo najbolje vse, kot motnjo v razvoju, nekako odstraniti. Pa bi imeli državo brez krize, radostno državo blaginje. Za tiste preostale, ki imajo tudi sicer edini pravico do pobesnelosti in neobvladanosti. Torej za brezobzirno politično kasto.