Račun pa družbi

Janko Lorenci

6. 7. 2012  |  Mladina 27  |  Kolumna

Vladavina Janeza Janše je za Slovenijo nevarna. To potrjujeta ves njegov prvi in začetek drugega mandata. V prvem je vzredil tajkune, položil roko na medije, začel neoliberalne reforme, napihoval gospodarsko rast in prvič po trdem komunizmu znova zasejal strah.

Zdaj sredi krize na veliko preureja državo. To počne s kadrovskimi čistkami, z organizacijskimi spremembami, s protikrizno strategijo, ki je samomorilska, ker vodi v recesijo, umiranje podjetij in stisko mnogih, hkrati pa makiavelistična, saj vladi omogoča pritisk na različne dele družbe, ki jih ima za nasprotnike ali vredne materialnega in simbolnega ponižanja. Hkrati ta politik, mnogokrat zaloten pri lažeh in manipulacijah, nadaljuje preizkušeno politiko ustvarjanja izrednih razmer, osebnih diskreditacij nasprotnikov, pritiskov na medije itd. Skupaj s svojim glavnim pribočnikom Šušteršičem razgrajuje socialno državo, za nameček pa oživlja še kulturni boj.

Z njim skuša, ne prvič, reinterpretirati polpreteklost, hkrati pa si zdraviti osebne tegobe. To početje mu politično prej škodi kot koristi. A bolj ko je v stiski, raje se zateka k njemu.

Kakšna je psiha človeka, ki dela stvari, za katere ve, da mu škodijo? Obstajajo sicer razlage v prid racionalnosti (ne pa tudi dobronamernosti) takega ravnanja; z njim odvrača pozornost od drugega spornega dogajanja, krepi gorečnost svojih privržencev in poglablja politično-kulturni razkol v družbi, misleč, da mu to koristi. Nedvomno pa Janša tako streže tudi svojim osebnim frustracijam, maščevalnosti in podobnim vzgibom. Račun za to izstavlja družbi.

To ni psiha, primerna za visokega politika in zdravega človeka nasploh, ampak nekaj, kar niha med razumom in očitno neobvladljivimi trebušnimi brbotanji (premier je skozi vso svojo zgodovino zdaj spravljiv, zdaj destruktiven), v osnovi pa se vedno vrne v kletko trdega, rušilnega, maščevalnega Janše. In tak Janša se ne bo več spremenil, za to govori vsebinska kontinuiteta njegovih dveh mandatov in delovanja v opoziciji. Dejstvo, da je tudi tak še zmeraj obilno, čeprav manj kot nekoč, nagrajevan od volivcev, pa je tragedija te države.

Trdimo, da je ta politik za Slovenijo nevaren in škodljiv, saj uničuje pravnost in s tem demokracijo, škodi gospodarskemu razvoju, družbo trajno histerizira, hkrati pa jo pospešeno neoliberalizira. Vsi ti sicer bolj ali manj trajni procesi se med njegovim vladanjem značilno okrepijo.

Posebej nevaren je v izrednih okoliščinah, kakršne so deloma že tu. Zelo naravnost – je avtokrat, ki se lahko v prepletu naraščajoče krize, kaosa in hudih težav EU razvije v diktatorja z varljivo demokratično kuliso. Njegova dolga kariera kaže, da je pripravljen storiti skoraj vse.

Zato skupaj s SDS ne bi smel biti niti v parlamentu, kaj šele na oblasti. A je, znova. K temu veliko prispeva razpoloženje, ki pravi: zgoraj so vsi enaki. To ponarodelo reklo idealno služi Janševi politični trdoživosti.

Kljub temu razširjenemu uravnoteževanju so razlike pomembne in očitne. Naj je podoba celotne slovenske politike še tako klavrna, v njej ni posameznika in stranke, ki bi v slabem štrlela tako zelo kot Janša in SDS. Dokler to priznanje ne bo postalo splošnejše, se bo Janša vedno znova vračal.

Našega mrkega junaka bi bilo treba skupaj z njegovo stranko osamiti in izločiti iz glavnega političnega toka. To je predvsem naloga medijev, kritične javnosti in preostale politike. Težava je v tem, da se zdi Janša medijem nakladno koristen, da so oportunistični ali se ga bojijo in to skrivajo za varnim »vsi so enaki«. Za preostalo politiko je Janša dobrodošel v toliko, da se v njegovi črni senci zdi malo svetlejša. Toda če z njim ne bi sklepala zavezništev, bi odpadel kot zrela hruška. Namesto tega z njim tako in drugače paktira in sprejema pogubno igro nižanja standardov in ravnodušnosti do vsakršnih ekscesov, norosti in anomalij. Nič ne more več zbuditi vsesplošnega zgražanja in to zgroženost trajno shraniti v spomin.

Kljub vsemu se vladajoči politiki piše črno. To je mandat za ugonabljanje tako rekoč vsake oblasti, še najbolj pa take, kakršna je Janševa. Tu je kriza, dramatično naraščanje socialne stiske in ravnanje oblasti, ki težave povečuje, ne pa rešuje, in si ustvarja vedno nove nasprotnike, čeprav jo vse sili v sodelovalnost. Še njenim simpatizerjem vedno bolj sili v oči, da to ni ne dobronamerna ne sposobna oblast.

Janša ve, da bo volitve izgubil in da ga lahko to politično odplavi za vselej. Hkrati je že trdno trasiral novi mandat, se znova vrti v začaranem krogu stare rušilne politike in odpira vedno nove fronte. Tudi če bi hotel, je za nov začetek prepozno – v pol leta je že zapravil tisto malo (za)upanja, ki je spremljalo začetek mandata.

V tej stiski bo, dobri stari Janša, še zaostril dosedanjo smer; ker ne more in noče stopiti na zavoro, bo s tradicionalnim hazarderstvom, makiavelizmom in miselnostjo desperada dodal plin. Torej lahko pričakujemo stopnjevanje izrednih razmer, še več Janševe bolestne samoterapije in še naprej oddaljevanje od spodobne, vitalne države.

Slovenijo v njeni doslej najhujši krizi vodita obupno napačen človek in nevarna stranka. Ker družbene krize ne rešujeta, ampak jo poglabljata, je sklep preprost: prej ko bosta čofnila z oblasti, bolje bo za državo in družbo. Tudi če smo daleč od tega, da bi imeli res dobro politično alternativo, ki je te dni razglašeno začivkala. Toda njene očitne slabosti niso izgovor za sprijaznjenost z Janšo in s tistim, kar pooseblja.