Samostojnost

Jože Vogrinc

6. 7. 2012  |  Mladina 27  |  Javna pamet

Ob 25. juniju so predstavniki oblasti založili medije v glavnem z dvema zvrstema svoje jezikovne ustvarjalnosti: s (samo)slavospevi osamosvojiteljem in s sramotenjem NOB v več izvirnih različicah. Čas je, da to literarno dejavnost kritično soočimo z vsakodnevno produkcijo prav teh oblastnikov in njihovih medijskih zastopnikov.

Ponižni ton, v katerem oblastniki govorijo o odnosih Slovenije z EU, ZDA ali zastopniki zasebnega ali javnega finančnega kapitala, je v popolnem nasprotju z nacionalno oholostjo in s terorjem nad konkurenco pri zaslugah za narod, ki smo jima priča vsak 25. junij ali 26. december. Državni reprezentanti se topijo od navdušenja ob fotografiranju ali rokovanju s svojimi močnejšimi vrstniki in so za avdiovizualne suvenirje, ki jih slovenski mediji ganjeno objavljajo, pripravljeni kupovati orožje ali poslati slovenske vojake na pomoč razširjanju demokracije s pametnimi izstrelki, da prijazne naklonjenosti vsakemu političnemu ali poslovnemu projektu, ki se ga spomnijo svetovni ali evropski pomembneži, niti ne omenjamo.

Ton, v katerem Dimitrij, Borut ali Janez zaupajo sonarodnjakom, da so se srečali, recimo, z Angelo, je vedno oseben. Ton, v katerem v isti sapi omenijo Slovenijo, je tudi poosebljajoč. Postavijo nas v vlogo gospodinje, ki je dolžna biti varčna, ali pa šolarja, ki so ga v Bruslju, Berlinu ali Washingtonu pohvalili ali pograjali. Predstavniki države in mediji najrajši opišejo priporočilo OECD ali odlomek iz poročila evropske komisije z besedami, da Slovenija je naredila domačo nalogo ali pa je ni. Kadar je Slovenija deležna pohvale, je to v medijih sprejeto s ponosom, kakor da si Slovenci same sebe ob teh sladkobnih podobah samovšečnosti neizogibno predstavljamo kot otroka, ki si močno prizadeva za naklonjenost odraslih in je pomirjen in srečen, kadar ga pobožajo po laseh in ga pohvalijo, kako je priden.

Domnevna zaupnost z gospodarjem, o kateri nam pripovedujejo naši oblastniki, in postavljanje državljanov v vlogo nesamostojnih varovancev, ki v podaljšanem bivanju v OŠ Evropa pod budnim očesom pišejo domače naloge, sta dve plati iste zadeve. Če je tako imenovana »politika« v razmerju do gospodarjev v vlogi hlapcev, smo Slovenci živina; če pa smo šolarji, ki pod nadzorom pišejo naloge, so oblastniki naši nadzorniki v razmerju do oddaljene, nevidne oblasti, ki nam daje naloge. Videz osebnega odnosa slovenskih oblastnikov do njihovih vrstnikov se izkaže za odnos nadzornika varovancev do dejanskega oblastnika. Slovenija je enakopravna partnerica le na fotografijah, kjer se Borut ali Janez druži z državniki, s katerimi se tika. Videz osebnega odnosa olepšuje hlapčevsko ponižnost v političnih in ekonomskih odnosih. Te ponižnosti oblastniki in mediji dejansko ne skrivajo. Razširjajo jo v slaboumnih prilikah o šolarju in domači nalogi.

Zakaj bi morali biti nad tem ogorčeni? Zakaj bi morali zavrniti vsako oblast, ki nas zastopa kot varuhinja v podaljšanem bivanju? Zato. Dovolj je že to: oblast, ki tako ravna, je samostojnost Slovenije že zdavnaj zamenjala za svojo hlapčevsko (ali, če vas moti izraz hlapec, nadzorniško) vlogo. Oblast, ki je pripravljena spremeniti ustavo, ker bi bil to »signal« za Angelo ali Miguela ali ker računa, da bodo zato nekaj tednov pogoji zadolževanja Slovenije malenkost bolj znosni, nima nobene pravice, da bi slavila samostojnost. Le kdo je v Sloveniji samostojen in glede česa je samostojen? Da sme poimenovati vojašnice, šole in ulice po osebah, ki so pri srcu trenutni oblasti? Da njegov predstavnik v Bruslju protokolarno pove nekaj besed v slovenščini?

Da se ne bomo razumeli narobe: ne zavzemam se za izstop Slovenije iz EU ali za državno politiko, ki bi v vsem oporekala EU. Nasprotno! Moramo se naučiti odgovorno vesti hkrati kot samostojni državljani Slovenije in kot samostojni državljani Evrope. Od tega, kakšno Evropo smo pripravljeni imeti, bo odvisno, kakšno Slovenijo bomo imeli.

Pritlikavci, ki zadnjim partizanom jemljejo pravico do simbolov, s katerimi je Slovenija ustvarila dejanski temelj samostojnosti, namreč družbeno in narodno samozavest, niso zgolj ponarejevalci slovenske zgodovine.

Samostojnost je treba v politiki izražati z dejanji, in to na vsakem koraku. Namesto klečeplazenja pred trenutno oblastjo v Nemčiji ali ZDA je potrebna trdna in načelna opredelitev za Evropo družbene solidarnosti in trajnega razvoja. Če je kdaj v trenutnih političnih razmerah treba taktično popustiti pred škodljivo politiko, se je treba za to državljanom Slovenije opravičiti, jih prositi za potrpljenje in razumevanje in nehati slepomišiti takoj, ko je to mogoče.

Če slovensko oblast zadnjih let primerjamo s slovensko politiko v obeh Jugoslavijah in v habsburškem cesarstvu, moramo žal ugotoviti, da kljub formalni državni samostojnosti najbrž servilnost nekoč »naših« na Dunaju ali v Beogradu ni primerljiva s ponižnostjo »naših« zdaj v Bruslju, Berlinu ali Washingtonu.

Karkoli si mislite o njih, so Kidrič, Kardelj, Kraigherji in drugi v bistvenih potezah sooblikovali jugoslovansko politiko v skladu z interesi Slovenije, kakor so jih razumeli. Ta dejanska politična samostojnost je bila priborjena s krvjo partizanov. Pritlikavci, ki zadnjim partizanom jemljejo pravico do simbolov, s katerimi je Slovenija ustvarila dejanski temelj samostojnosti, namreč družbeno in narodno samozavest, niso samo ponarejevalci slovenske zgodovine. Z zanikanjem temeljev dejanske samostojnosti v političnem odločanju državljanov Slovenije nam namesto prave samostojnosti podtikajo sentimentalne anekdote oblastnikov in medijske zgodbice, ki so karikatura redovalnih konferenc v osnovni šoli.