Padle kulise

dr. Bogomir Kovač

13. 7. 2012  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Pri reševanju iz sedanje evropske krize je ekonomistom očitno prekipelo, odprta pisma v uglednih svetovnih časopisih se vrstijo vsevprek. Krugman in Layard sta v NYT ponudila Manifest za ekonomski razum, velika skupina nemških ekonomistov je v FAZ objavila javna opozorila glede bruseljskih namer z bančno unijo. Opozorila so pomembna tudi za nas. Vlada ima zgrešen pogled na naravo fiskalne krize, prav tako skupaj z BS slabo rešuje težave bančnega sistema. Ekonomisti ji svetujejo eno, sama ravna drugače. Nimamo še javnih manifestov, imamo pa na polovici mandata razpadel vladni fiskalni svet.

Krugman in Layard vidita temeljni vzrok sedanje krize v presežnem kreditnem ciklu (Minsky) zasebnega sektorja. Ko je značilen kreditni balon 2007–2008 počil, se je sesulo realno gospodarstvo, BDP se je znižal, s tem pa tudi fiskalni prihodki. Tu so prvi vzroki fiskalne krize držav. Drugi tiči v pomoči bankam in brezposelnim, tretji v pomanjkanju povpraševanja. Ker v recesiji zasebni sektor varčuje, dejansko spodbuja recesijo, zato je uveljavljena rešitev težav povečana potrošnja, zlasti povečanje investicij in izvoza. Žal pa so zahodne vlade protikrizno ekonomsko politiko leta 2010 usmerile k hitri fiskalni konsolidaciji, kar zmanjšuje potrošnjo in poglablja recesijo.

Podobno zadrego ima monetarna politika. Tiči v splošni likvidnostni pasti nizkih obrestnih mer in premalo odgovornih centralnih bank, ki lovijo predvsem inflacijske cilje in solventnost bank. Ker centralne banke ne delujejo kot zadnji posojilodajalec in ne stabilizirajo cen državnih obveznic z dodatno monetizacijo, zasebni finančni trgi zvišujejo obrestne mere za najbolj zadolžene države. Dolžniška kriza je tako plod negativne rasti in visokih obrestnih mer zaradi pritiskov zasebnih finančnih institucij.

Dve temeljni protikrizni orodji ne delujeta ali pa streljata v prazno. Vlade so prepričane, da bo zmanjšanje proračunskih primanjkljajev povrnilo zaupanje finančnih trgov in pospešilo okrevanje. Centralni bankirji prisegajo na nizke obrestne mere in zaostrujejo regulacijske pogoje bankam v času, ko vzporedni zasebni »bančni sistem« (»finančni trgi«) svobodno izbira tarče in sili v bankrote države in šibke banke. Nihče ne postavlja v ospredje vprašanja brezposelnosti in rasti, nihče ne želi ali pa ne more ustaviti sivega bančnega sistema. Politiki preprosto ne obvladujejo razmer, finančni kapital pa narekuje rešitve.

Vlada je spregledala, kako se dolgovi podjetij najprej kopičijo v bankah, dolgovi bank pa se nazadnje prenašajo na državo. Problem že dobiva evropske razsežnosti.

Ugledni nemški ekonomisti so se sporekli prav na tej točki. Prva skupina pod vodstvom H. W. Sinna nasprotuje splošnim (nemškim) jamstvom za bančno unijo, druga, zbrana okoli M. Burde, zagovarja bruseljske rešitve. Problem je jasen. Ekonomska, dolžniška in bančna kriza so prepletene in se lahko rešujejo samo skupno. Kriza je javnofinančna in plačilnobilančna, nujne so prilagoditve Grčije in prav tako na primer Nemčije. EU je do sedaj reševala posamične krizne primere, podobno kot tudi »finančni trgi« izolirajo in blokirajo financiranje držav. Oboje vodi v balkanizacijo finančnih sistemov.

Kulise so medtem padle. Reševanje bank je dejansko reševanje iz evropske dolžniške krize. EU je zato predlagala refinanciranje ob pomoči ESM, večjo centralizacijo nadzora, ki naj bi ga zagotovila ECB, in skupno zavarovanje depozitov. Sporna so jamstva, način izvedbe. Dejansko bodo evropski davkoplačevalci v še stabilnih državah plačali za pretekle grehe bančnih menedžerjev. Takšna bančna unija, trdi Sinnova skupina, rešuje Wall Street in londonski City, ne pa evro, EMU in EU. Bančni dolgovi so trikrat večji od državnih, zato kolektivna odgovornost, socializacija dolgov in solidarnostna pomoč bankam niso rešitev. Odgovornosti naj prevzame zasebni bančni sektor, skupaj s kreditojemalci.

Odzivi na pozive ekonomistov v odprtih pismih so bili ostri. Krugman že ima kroge oboževalcev in nasprotnikov. Opozorila glede krize držijo, hkrati pa njegove poenostavitve spregledajo različne pristope in položaj držav. Na drugi strani so sprti nemški ekonomisti ujezili mnoge, ker so bolj prispevali k zmedi, kot da bi pomirili državljane, na katere se obračajo.

Pri nas so zadrege podobne. Fiskalni svet je že aprila ponudil alternativno fiskalno politiko. Predlaga klasično nominalno sidro, najprej kot zamrznitev javnofinančnih izdatkov za leto ali dve, potem pa njihovo zaostajanje za nominalno rastjo BDP do leta 2015. Preprosto in postopno, brez revolucionarnih potez in kaotičnih posledic. Oportunitetni strošek vladne ekonomske politike je že danes jasen. Kar je vlada prihranila pri izdatkih, je izgubila pri rasti in prihodkih. Hkrati pa so Janševi spregledali dve osrednji težavi. Izvoz in banke. Problem izvoza je povezan s politiko rasti in konkurenčnosti, ki očitno ni vladna prednostna naloga. Problem bank pa je ključ do reševanja javnih financ. Vlada je spregledala, kako se dolgovi podjetij najprej kopičijo v bankah, dolgovi bank pa se nazadnje prenašajo na državo. Problem že dobiva evropske razsežnosti. Slovenijo preganja sindrom Španije in ne Grčije.

Ekonomisti so povedali svoje. Uspeh je že, če podpišejo skupne izjave in javno opozorijo na pregrehe drugih. Za nas velja oboje, Krugmanova splošna opozorila in nemška napotitev glede lastne odgovornosti. Oboje nas usmerja k bistvenim ekonomskim problemom in opozarja na storjene politične napake. Morda pa pri tem bolj potrebujemo javni razglas psihoanalitikov kot ekonomistov.