Ljudje v togah

Janko Lorenci

20. 7. 2012  |  Mladina 29  |  Kolumna

Janševa oblast je v prvem mandatu sistematično zavzemala ali hromila nadzorne točke, nastavljala naše, skušala uvesti neoliberalne reforme itd. To je bil še čas denarnega obilja, ki je za silo prikrivalo surovost oblasti. Zdaj, štiri leta pozneje, strategijo širi z velikopoteznimi zakonodajnimi in organizacijskimi spremembami, krizo pa izrablja kot izgovor za trajno izredno stanje.

Gre za veliko preurejanje države. Oblast centralizira politični nadzor nad državnim premoženjem, ustanavlja svojo TV, pritiska na javni sektor, povsod nastavlja svoje ljudi, parlamentu odreka javne podatke in z zgrešenim ter zlorabljenim Zujfom, uporabljenim tudi kot ideološko orožje, spodjeda obstoj skupin, ki ji gredo na živce ali jih sovraži. Pritiska tudi na sodstvo. S prenosom tožilstva na notranje ministrstvo razbija trojček sodišča-tožilstvo-policija, grozi, da bo odpravil sodniški trajni mandat, ponižuje sodnike z manekenskim obnašanjem obtožencev v zadevi Patria itd.

Pravnost, nujni pogoj demokracije in uspešnega razvoja, je v Sloveniji načeta in ogrožena bolj kot kdaj, vse se giblje na živem pesku arbitrarnosti oblasti, ki nas ekonomsko in družbeno polagoma vleče na dno bolj kot sama kriza.

Pravosodje bi lahko pomembno vplivalo na to, kam se bo obrnila država. Za zdaj je defenzivno in fatalistično opazuje dogajanje. Res se je začelo nekaj odmevnih procesov, tožilstvo in policija migata, toda glede splošnih groženj ostaja sodstvo pasivno. Masleša in Fišer, prvi sodnik in prvi tožilec, postajata glasnejša, a še zmeraj samo reagirata na pritiske. Sodstvo, ki ne zna udariti po mizi, ko gre za tisto, zaradi česar je, si seveda ne more pridobiti avtoritete.

V to neveselo sliko spada tudi delovanje ustavnega sodišča. Ustavno sodišče (US) ni del sodstva, ampak posebna ustanova za varovanje ustavnosti, zasidrana v stikih med tremi oblastnimi vejami. Naše US ni iz enega kosa in sprejema dobre in slabe odločitve. Mučijo ga različne težave – problematična zakonodaja, strankarska kavbojščina, preobremenjenost, levo-desna razdelitev sodnikov, premalo ustavnih pravnikov v njegovih vrstah. Za del teh težav je krivo sodišče samo, zato se kritike na njegov račun množijo in postajajo resne.

V osnovi je US s svojo miselnostjo, sestavo in ravnanjem značilen del pravosodja, se pravi pasivno, slabo izbira prioritete, se pogosto oportunistično izmika vsebinskemu odločanju.

V normalnih časih bi se s takim US za silo dalo živeti. Toda sedanji čas ni normalen. Parlament se je spremenil v vladno podružnico za izredna zasedanja, tu je zakonski cunami s kopico očitno protiustavnih predpisov, tu so pritisk na sodišča, problematične organizacijske spremembe, ignoriranje evropskega sodišča itd. France Bučar pravi, da oblast sistematično razgrajuje pravni red. Pri tem še zdaleč ni sam.

V oblastni igri izrednosti, ustvarjanja zmede in protiustavnih stanj ustavno sodišče in sodstvo ne moreta zmagati; oblastni stroj ju bo z načinom svojega vladanja in z množico svojih izdelkov vedno prehiteval. Zato bi morala sedanje stanje prekiniti in reči stoj. Politika vdanosti v usodo in sijajne osamljenosti se ne obnese. Petrič, Masleša, Fišer se seveda morajo še naprej ukvarjati vsak s svojimi posamičnimi primeri in z razsojanjem o njih uresničevati svojo temeljno vlogo. Vendar ne bi smeli zapirati oči pred celoto dogajanja, pred velikim preurejanjem in uničevanjem pravne, socialne in še kakšne države, zajamčenih z ustavo. Slepi niso, samo spregovoriti nočejo. S tem prevzemajo soodgovornost.

Če bi US razsodilo, da je toliko in toliko delov Zujfa neustavnih, in zraven jasno in glasno reklo, da se mora izredno stanje, histerično bruhanje vedno novih zakonov, izigravanje pravnosti… končati, bi morda lahko ustavilo oblast. Tudi če je ne bi, bi učinkovito alarmiralo javnost, zmernejše dele koalicije in tujino. Isto bi moral storiti tudi tak ali drugačen forum za zaščito sodstva, sestavljen iz vrhov pravosodja.

Predsednik Petrič, ki sicer rad greje protokolarne častne sedeže, bi lahko sistematično ogrožanje pravnosti obsodil vsaj v osebnem imenu, če že sodišče tega ne zmore kot celota.

Če bosta US in sodstvo molčala še naprej, bosta odpovedala v kritičnem trenutku. Potem res ne bo razlogov, zakaj bi ljudje v togah, najbolj poklicani za varstvo ustave in pravnosti, na državnih proslavah še sedeli poleg vrhov politike. Saj bodo samo nepotreben okrasek.

Sodstvo in US sta za zdaj še dovolj zavarovana. Vendar se doslej tudi zaradi lastnih slabosti, med drugim nesamozavesti, nista vzpostavila kot prava tretja veja oblasti. Ker je zakonodajna oblast brezupno utopljena v izvršni, ta pa prepletena z gospodarskimi in drugimi lobiji, je zmaličen ves zamišljeni ustavni red, vsa naša demokracija.

Zdaj je sodstvo skupaj s tožilci in policijo morda – deloma in z zamudo – začelo popravljati grehe za nazaj. Toda posamični veliki procesi so v tem prelomnem dogajanju premalo. Hkrati imata sodstvo in US prav zdaj zgodovinsko priložnost, da res postaneta tretja veja oblasti, pomagata zadržati slabe procese in doživita pri tem celo nekaj zadoščenja. Politika in gospodarstvo sta v stiski, celo v strahu, družbena jeza je usmerjena predvsem proti njima, in to je priložnost prav za ljudi v togah. Njihova dolžnost je, da pomagajo k premikom na pozitivni strani tehtnice. Zlasti v krizi ne morejo biti samo strokovnjaki za mehanično tolmačenje posamičnih zakonov. To je čas za angažirane in tudi pogumne ljudi, ki hočejo videti celoto.