Zaplankanost

Jože Vogrinc

20. 7. 2012  |  Mladina 29  |  Javna pamet

H govoru ata Omana pred dnevi v Šentjoštu nad Horjulom, ko je oznanil leto 91 za zmago domobranstva in za demokratično stran v drugi svetovni vojni razglasil poražene Hitlerjeve hlapce, se ne vračam zaradi obsodbe. Kdor se postavi na stran fašizma, se obsodi sam. Vprašanje pa je, kako je mogoče, da se tako rovtarstvo lahko razglaša za jedro slovenstva. Od kod tolikšna zaplankanost?

Seveda ni naključje, da so se vaške straže zbrale na kraju, ki ga je že glasovanje proti družinskemu zakoniku naredilo za prestolnico slovenskega rovtarstva. Iz staroste Demosa govorijo rovtarske izkušnje, nanje ozko vezan spomin in zaplankana nesposobnost razumeti, da ima večina Slovencev drugačne izkušnje in morda tudi širši spomin. Šentjošt ne more biti merilo slovenstva.

Ni dvoma, da sovražni sentimenti vaških straž leta 2012 temeljijo na bolečih izkušnjah, ko je v NOB in po njej ponekod vaška skupnost plačevala za dejanske ali namišljene grehe nekaj svojih vaščanov in bila najprej predmet osebnih maščevanj, potem pa še desetletij nagajanja, oviranja, zastraševanja. To jo je strnilo in povezalo s farovžem, ki je doživljal enako usodo. Sovraštvo do »komunizma« in pripravljenost verjeti v »kontinuiteto s prejšnjim režimom« se opirata na medsebojno kmečko solidarnost proti dejanski kontinuiteti oblasti in ekonomske moči, ki sta od zunaj, iz mesta, narekovali pogoje življenja in so jih vaščani ne glede na spremembe v obliki lastništva pretežno doživljali kot izkoriščanje ali vmešavanje. Vseeno pa bi pričakovali, da so doživeli tudi kakšno manj črno izkušnjo in da niso mižali ob vsaki možnosti za razširitev obzorja.

Izkušnje Slovencev v teh sedemdesetih letih so bile vendar toliko bolj raznovrstne! Samo na nekaj območjih pod italijansko okupacijo so vaščane izkušnje peljale v sodelovanje z okupatorjem, mnoge vasi pa so bile partizanske. Antikomunizem v Sloveniji nikakor ni bil šele odziv na teror KP – kvečjemu je bil fanatični boljševizem odziv na izkoriščanje in zatiranje. Predvojna demokracija je vsebovala cenzuro, prepoved strank, streljanje na stavkajoče delavce, mučenje zapornikov in ubijanje komunistov »na begu«. Izkušnje med NOB na različnih koncih Slovenije so bile pisane. Primorci pod italijansko okupacijo so NOB sprejemali kot boj za obstoj in se niso delili na komuniste in kristjane. Pod nemško okupacijo so bili ljudje deležni veliko hujšega raznarodovalnega pritiska kakor v Ljubljanski pokrajini in po tej izkušnji so vsi, ki niso bili povsem demoralizirani, podprli tistega, ki se je okupatorju zares uprl, to pa je bila OF. Izgnanci, izmed katerih so Hitlerja aprila 1941 nekateri pozdravljali kot rešitelja izpod jugoslovanskega nereda, so ga na zimo že preklinjali.

Večina Slovencev, pa četudi so bili kmečkega rodu in katoličani, je leta 1945 iskreno podprla novo oblast in bila pripravljena sodelovati pri graditvi pravičnejše družbe. Energije, ki so jih sto tisoči vložili v to, nikakor ni mogoče zvesti na »komunistični totalitarizem«. Velika večina navadnih članov partije je bila zaradi njene centralistične hierarhije zadržana in pasivna pri »sprovajanju linije« in so ubogali, kadar so jo doživljali kot racionalno urejanje vsakdanjega življenja, drugače pa so ravnali po svoje, če so mogli. Delovanje tajnih služb, ki ga ideologi antikomunizma enačijo z življenjem pod komunizmom, se je odvijalo zunaj vednosti velikanske večine članov Zveze komunistov. Marksizem, darvinizem in še kateri proizvod intelektualne modernosti, ki pod katoliško hegemonijo pred vojno ni prišel v šole, je pripomogel k intelektualni osamosvojitvi rodovom, ki so bili siti cerkvene hinavščine in klerikalnega enoumja v šoli in v slovenskem javnem življenju. Teh mladih, ki so bili večinoma s kmetov in iz vernih družin, nikakor ni prevevalo sovraštvo do vere, saj je privzgojena kmečka vera v poštenost in vzajemno spoštovanje ostala trdna sestavina njihovega ravnanja in presoje, če so postali komunisti.

Medtem so si novi kralji na Betajnovi visoko ogradili svoje nove hiše in si ustvarili klientele. Zaplankanost jim lajša gospostvo.

Omanovo rovtarstvo ni vseslovensko občutje. Zaplankanost je, saj priznava samo meje spomina in izkušenj lastne vasi. Taka vizija je ljudem zunaj dosega vaških straž lahko blizu samo tedaj, kadar jim sistematično onemogočajo, da bi razvili širšo zavest. Slovenski antikomunizem briše dejansko mnogoplastno zgodovino s propagandnim ponaredkom, kjer so socializem, izvensodni poboji in tajkuni refleksno povezani. Resničnostna vrednost takih konstruktov je enaka hitlerjanskemu konstruktu »boljševiškega židovskega mogotca«. Izraža istovrstno fašistično fantazijo.

Tako rovtarstvo je postalo privlačno, ker se je slovenski politični razred povzpel nad navadne ljudi in ker je kriza mnoge priklenila na vegetiranje v domačem kraju, brez dela, obsojene na sosedsko in sorodniško pomoč. Medtem so si novi kralji na Betajnovi visoko ogradili svoje nove hiše in si ustvarili klientele. Zaplankanost jim lajša gospostvo.

Čas je, da prepoznamo tudi racionalno jedro te zaplankanosti: ljudje imajo občutek, da jih je širša družba pustila na cedilu in da se smejo zanesti samo še na tiste osebne vezi, ki so se utrdile v stiski. Vaške straže pa niso pot iz dreka. So potopitev vanj, saj je njihov domet ravsanje s fanti iz sosednje vasi. Planke je treba podreti in utrditi solidarnostne vezi, ki segajo do drugače mislečih in čutečih. Če ata Oman ne bo nehal opletati z vojsko in se spomnil bolj krščanske ustanove, ljubezni, bomo to morali narediti drugi.