27. 7. 2012 | Mladina 30 | Uvodnik
Menjava Janše na obzorju
Nenadoma se je zazdelo, da je politični in ekonomski fiasko te vlade postal tako očiten, skoraj samoumeven, da je odhod druge vlade Janeza Janše nekaj, kar se lahko zgodi. Nekaj, kar je danes le prestavljeno na jesen, je pa lahko že čisto resna politična alternativa. In čeprav je pozitivnim obetom treba biti naklonjen – čeprav odhod ene vlade še nikakor ni jamstvo, da bo druga boljša, je sedanja vlada vidno slaba rešitev –, je treba situacijo osvetliti z realnim stanjem.
Ta vlada izgubi moč, če jo zapusti le ena koalicijska stranka. Izgubi moč – pade pa ne. Če bi imel DeSUS res dovolj te vlade (česa naj bi imel Karl Erjavec, sijoč na mestu zunanjega ministra, dovolj, je sicer zelo resno vprašanje, a zdaj špekuliramo) in jo zapustil, bi imeli vlado, ki ne bi imela parlamentarne moči, a bila bi še vedno tam. Obstal bi le njen zakonodajni stroj. To je vse. Vse ostalo bi vlada lahko opravljala. Da bi torej lahko ta vlada padla, bi morala obstajati resna možna alternativna koalicija.
Alternativna koalicija torej. Prvi zaplet se zgodi že pri največji stranki opozicije, Pozitivni Sloveniji. Njen predsednik ni več poslanec, ampak je spet župan Ljubljane. Lahko še enkrat oznani odhod v vlado in povzroči ponovne volitve? Težko. A prezrimo tudi ta problem: kdo pa naj bi bil v tej koaliciji? Tudi tokrat z lahkoto vrzimo vanjo DeSUS. DeSUS seveda ni dovolj. Brez Državljanske liste nove koalicije ne more biti. Tu pa se začnejo težave stopnjevati. To stranko vodita na eni strani Gregor Virant in na drugi strani finančni minister Janez Šušteršič. Tisti, ki je zapeljal ekonomsko nevednega Janeza Janšo v neumno politiko stiskanja pasu, ki danes daje negativne rezultate, je prav finančni minister. Drugače rečeno: menjava Janševe vlade danes pomeni predvsem zamenjati Janšo in Šušteršiča. A Virant ne gre v nobeno koalicijo brez Šušteršiča. Pa ne zato, ker bi mu bil še vedno tako drag in dragocen kot v trenutku, ko je stranko vzpostavljal, ampak ker je Šušteršič v stranki enostavno preveč močan, da bi to odločitev lahko sprejemal Virant. Vse zadnje seje organov te stranke, s kongresom vred, so pokazale na to razmerje moči. Čeprav – če bi Virant tvegal spopad s Šušteršičem, bi zelo verjetno zmagal. Preprosto zato, ker podjetniki, ki tvorijo bazo te stranke, intuitivno vedo, da lahko sicer Šušteršič zanje naredi več – tako ta podjetniška baza tudi razume svoj vstop v politiko –, a ne glede na to, stranke brez Viranta ni. Šušteršič pač ni voditelj. A še enkrat: Virant tega spopada ne bo tvegal.
S tem Virantovim problemom v mislih velja preigravati tudi možnost, da bi vlado prevzel neki tretji človek – če bi torej Zoran Janković in Igor Lukšič oblikovala novo koalicijo, v kateri bi mesto predsednika vlade ponudili nekomu tretjemu. Ta možnost je realna, ker je Janković že ob sestavljanju vlade po volitvah pokazal, da se je pripravljen odpovedati premierskemu položaju. A kateri kandidat za premiera bi si za vrat že v izhodišču obesil človeka, zaradi katerega do menjave vlade sploh prihaja (torej finančnega ministra)?
Alternativne koalicije torej ni. In zato Janša oblasti ne zapušča in je ne bo zapustil, naj mu gre politično še tako za nohte. Realne zamenjave ni. Ne nazadnje je njegova javna podpora že globoko pod podporo, ki jo je beležil Borut Pahor, ko ga je Janša skoraj vsak dan pozival, da naj zaradi izgube javnega zaupanja odstopi.
Seveda, možne so tudi predčasne volitve. Res? Nobena stranka vladne koalicije ni zainteresirana za predčasne volitve. Na misel jim ne pride. In tudi poslanci so v tem mandatu še manj zainteresirani za predčasno prekinitev mandata. Saj se spomnite populistične poteze Gregorja Viranta, ki so jo potem podprli vsi poslanci koalicije, da se namreč prejemanje nadomestila za bivše poslance skrajša na osem mesecev? Kričali so, poglejte, to je varčevanje, v resnici pa je s tem volja poslancev, da bi z volitvami presekali morebitno politično krizo, globoko okrnjena. Okrnjeno nadomestilo je namreč namenjeno tudi takšni situaciji. Poslanci imajo odslej še bolj zvezane roke s svojimi čisto človeškimi eksistenčnimi skrbmi.
A to je bil pač populistični udar za množice, pri čemer se je seveda spregledalo, da samo nadomestilo ni bilo nikoli problem, problem so bile njegove zlorabe. In kdo je tisti, ki je v resnici grobo zlorabil to pravico? Prav Virant. In prav on naj bi bil zdaj tisti, ki naj bi bil zmožen velikih dejanj in odločitev?
Ta vlada za zdaj nima alternative.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.