Grega Repovž

18. 4. 2025  |  Mladina 16  |  Uvodnik

Uvodnik / Dežela lažnive kozice

Primer Trenta je jasen vsakemu, ki se je vsaj malo poglobil vanj: predsednik SDS Janez Janša si je v drugem letu svojega prvega premierskega mandata omislil večje stanovanje, dve tretjini kupnine pa poplačal z dejansko manjvrednim zemljiščem z ostanki domačije v Trenti (da, tudi v dolini najlepše reke na svetu so manjvredna zemljišča). Operacijo so izpeljali s čudnimi nakazili in prek dveh podjetij, končni kupec pa je to zemljišče takoj uvrstil med nekurantne naložbe, torej med takšne brez vrednosti. Ker pač ni bilo nič vredno. Zakaj je bilo nakazil toliko? Ker je Janša potreboval dokazilo o plačilu. Če imaš potrdilo o nakazilu denarja, bi res kdo pomislil, da ti je bil ta denar vrnjen? Kako dobro so vse premislili! Operacija je bila natančno in – moramo priznati – lucidno zamišljena.

Vsi so torej vedeli, kaj počnejo – o podrobnem poteku posla lahko berete v članku Petra Petrovčiča v tokratni Mladini. Javnost vse to ve že od leta 2012. A sodba je bila odvisna od samega postopka, sposobnosti tožilcev, Janševega odvetnika (ki je eden najboljših v državi), znanja in poguma sodnice. Ali bo kdo za takšno dejanje obsojen, je – ne glede na transparentnost lumparije –, odvisno od samega postopka.

A vrnimo se k nečemu, kar smo zapisali v prvem odstavku: da je bila operacija nakupa Janševega stanovanja na Komenskega ulici v Ljubljani silno natančno in lucidno zamišljena. Da, bila je, za tiste čase. Danes bi jo verjetno izpeljali brez napak.

Velja se spomniti, da je bila takrat slovenska država še mlada, predvsem pa je bil mlad slovenski kapitalizem. V trenutku, ko so Janši »urejali« to stanovanje, smo bili še v učni dobi kapitalizma, ko so se sicer prve kraje in korupcijska dejanja že zgodili, a so bili najprej šok za javnost – ker si nismo mislili, da se bo v novem sistemu tako kradlo –, nato pa so bili šok za pravosodni sistem. Ne le da ta s tem ni imel izkušenj, tudi zakonodaja teh kaznivih dejanj ni zares preganjala. Pravosodje je prave člene in moč dobilo delno šele v mandatu ministra za pravosodje Aleša Zalarja, prav res pa v času ministra Gorana Klemenčiča, ki je na ministrstvo prišel s položaja šefa protikorupcijske komisije. Temu je sledila zlata doba pravosodja, ko so bili direktorji in politiki dejansko preganjani zaradi kraj. Celo Stane Valant iz NFD, privatizacijski tajkun, je končal v zaporu, če omenimo tokrat manj izpostavljeno ime.

A danes vemo, da se vse te stvari še naprej dogajajo. Vendar danes novih postopkov ni, vse obstane, nobenega procesa ni na primer zaradi malverzacij z medicinsko opremo, ki so se dogajale pred očmi javnosti v času korone. Zakaj? Ker je politiki kot taki uspelo oslabiti celoten pravosodni sistem. Prav sistematično sta se slabitve pravosodja lotila Borut Pahor (ko je bil predsednik republike) in Janša z imenovanji polsposobnih in nekarizmatičnih šefov protikorupcijske komisije, varuhov človekovih pravic, seveda pa je tudi zakonodaja z leti izgubljala doseg, ves čas jo je namreč treba prilagajati, saj je na drugi strani vedno angažirana najboljša advokatska in pravna elita. Čeprav mediji nenehno razkrivajo nove primere, podobne primeru Janševega nakupa stanovanja, se danes s temi primeri zgodi veliko manj, kot se je včasih – preprosto zato, ker je danes elita spet bolje pripravljena in pravno opremljena. Tako kot je Janša s svojimi svetovalci leta 2005 dobro premislil vse korake in nakazila, da bi prikril naravo posla, tako se dogaja tudi danes. In ker je zakonodaja spet zastarela, na ministrstvu za pravosodje pa že dolgo nismo imeli kakšnega Klemenčiča, so lumparije vse bolj zakonite. Da, pokojna pravosodna ministrica Zdenka Cerar je imela prav: ni vsaka lumparija kaznivo dejanje. To mora namreč pisati v zakonodaji.

Slovenska politika danes deluje po načelih ceha. Politiki so sicer tekmeci, in ko katerega od njih dobijo z roko v vreči, konkurenti ne varčujejo s političnimi klofutami, a hkrati so še vedno vsi skupaj v istem cehu. Zato skupaj skrbijo, da je moč prava in institucij pretežno anemična, ko gre za pregon organiziranega kriminala, saj so z leti ugotovili, da so sami tisti, zoper katere so te institucije ustanovljene in ti členi sprejeti. Zdaj so dojeli, da se v to mrežo pogosto ujamejo tudi sami ali njihovi politični sopotniki.

Smola pri tem je, da imamo v tej državi tudi nekaj težav z družbenimi normami. Naj še tako grdo govorimo o nečednostih socializma, s tem mislimo na to, da je bilo v tisti ureditvi treba vedno kaj početi na črno, na primer kupovati devize in hoditi okoli z modrimi kuvertami, da si lahko prišel do na primer avtomobila, darila uradnikom in javnim uslužbencem pa niso bila najbolj nezaslišana stvar na svetu, smo te navade ohranili. Pa ne navadni smrtniki. Ampak ljudje z močjo. Tako je še vedno normalno, da si hkrati zdravnik in imaš podjetje, konkurenčno zavodu, v katerem si zaposlen, da si profesor in hkrati svetovalec. Tako normalno je, da nihče več ne razume, kaj naj bi bilo s tem narobe. A če je v socializmu lahko vsak avtomehanik doma popravljal avtomobile, si ta navadni smrtnik danes tega ne more več privoščiti, ker mu delodajalec za take posle ne bo nikoli pogledal skozi prste. Politiki pa še vedno zaposlujejo najbližje prijatelje, s svojo močjo urejajo zaposlitve hčeram in sinovom, pomagajo ženam do poslov v vezanih podjetjih, urejajo razpise, da na njih zmagajo strankarski prijatelji, in tako naprej. In ne razumejo niti, da ne smejo brezplačno spati v počitniški hiši nekoga, s komer poklicno sodelujejo na položaju predsednika vlade.