Slab politični poker

dr. Bogomir Kovač

27. 7. 2012  |  Mladina 30  |  Ekonomija

Politična kriza, ki jo je skušal pretekli teden povzročiti Janez Janša, se je iztekla po pričakovanjih. Morebitno glasovanje o zaupnici vlade, ki bi ga vezali na sprejem zlatega fiskalnega pravila, je bil preprosto slab politični poker. Nihče ni prav verjel v premierovo blefiranje in še manj v usodnost končnega izida. Sklep političnega vrha, da bodo odločali o fiskalnem pravilu, holdingu in načinu sanacije bank v septembru, pomeni dvoje. Frontalni umik je najprej nesporen poraz vlade, hkrati pa resen opomin tudi opoziciji. Vlada ne obvladuje kriznih razmer, opozicija menca pred lastnimi odločitvami, Slovenija pa tone.

Nobeno obdobje ni bilo bolj nevarno od sedanjega. V prvem postsocialističnem času od 1991 do leta 1997 so bile realne razmere težje, toda spremljala sta jih konjunktura v EU in skupno zaupanje v novo državo. V obdobju 1998–2006 smo bili pod skrbnim okriljem širitvenih protokolov EU, ki so določali reformne zaveze in skupne razvojne cilje. Šele zadnjih šest let pa je razkrilo, da imamo očitne probleme z opravilno nesposobnostjo tretje vlade zapored, kako voditi državo. Politična nasprotja naraščajo, ne obvladujemo ekonomskih razmer, institucionalna improvizacija postaja vse bolj neznosna. Krizne razmere so nas postavile na čistino.

Janševa vladna administracija je po šestih mesecih v očitnih težavah. Fiskalna konsolidacija je bila v ospredju. Toda zgolj krčenja javnih financ in pasivnost vlade pri reševanju gospodarske rasti in zaposlovanja so poglobili recesijo in porušili temeljno strukturo rebalansa. Vlada se je znašla v zanki svojih napačnih pričakovanj in fiskalnih obljub. Na polovici leta je pokurila domala osemdeset odstotkov načrtovanega primanjkljaja, zato je ves politični direndaj okoli zlatega fiskalnega pravila preprosto farsa. Fiskalna pravila so načeloma lahko zavora za politično neodgovorno ravnanje držav. Toda povzročijo lahko tudi napačne ekonomske odločitve, zlasti ob krizni kombinaciji javnega, bančnega in zunanjega dolga. Podobno kot lahko v usodnih trenutkih vodijo do politične krize zaradi kršenja ustave in predčasnega odstopa vlade. Zlato fiskalno pravilo v sedanji obliki ni odrešitev, temveč problem. Nemško ustavno sodišče je dober dokaz, kako omejevalno deluje ta ustavna »nemška zavora« pri reševanju krize EU. Toda Janševi potrebujejo zlato pravilo zaradi političnih in ne ekonomskih razlogov in prav zato za opozicijo tu načeloma ni dilem. Edina prava možnost je zgolj zakonska ureditev fiskalnih pravil.

Po pol leta nove vlade imamo v državi politično destabilizacijo in ekonomski kaos. Transakcijski stroški države naraščajo, politična cena na finančnih trgih pa tudi.

Podoben politično-ekonomski fiasko je vlada doživela pri slovenskem državnem holdingu (SDH). Danes je jasno, da so stališča OECD v posebnem pismu MF identična našim strokovnim pripombam. SDH pod skupno streho tlači nezdružljive in nepotrebne stebre (Kad, Sod, »slaba banka« …), hkrati pa se povečuje nevarnost politizacije pri upravljanju podjetij v državni lasti. Gre za sporno politično imenovanje nadzornega sveta SDH, pa dosedanjo novo prakso političnih zamenjav NS in članov uprav in seveda premajhno preglednost delovanja holdinga. Zakon je popoln polom, razen nekaterih splošnih smernic, tako da je sedaj tudi finančnemu ministru jasno, da ga mora zastaviti povsem na novo. Zagotovo brez »slabe banke«, verjetno brez Kad, z bolj preglednim in politično manj obremenjenim delovanjem. Toda že imenovanje nove uprave AUKN je zgolj potrditev opozoril OECD. Tej vladi ni rešitve. Šušteršič se bo ravno pri SDH verjetno moral odločiti med stroko ali političnimi interesi, morda tudi med Virantom ali Janšo.

Tretja vladna nevšečnost je sanacija bančnega sistema in tudi tukaj so dosedanje vladne rešitve ekonomsko, pravno in politično sporne in nedorečene. Če bo vlada »slabo banko« ponovno tlačila v SDH, zato da bi izsilila holding, potem so njene težave nepremostljive. Rešitev je zato avtonomna agencija ali sklad. Dejstvo je, da imajo vse tri banke s prevladujočo državno lastnino kopico slabih naložb, toda vsaj za sedaj nimajo težav z likvidnostjo in denarnim tokom. To lahko vodi vlado do alternativnih rešitev. Slaba banka je namreč vedno »slaba«, ker je za državo in davkoplačevalce najdražja. Moralni hazard je jasen, z državnim denarjem saniramo druge lastnike in sporne posojilojemalce. Irska je s svojo agencijo NAMA dober primer teh zablod. Eno od rešitev so ponudili bančniki sami. Namesto skupne slabe banke imamo projektni pristop od spodaj navzgor, od podjetij in skupnih problemov. Združevanje terjatev omogoča koncentracijo upravljavskih upravičenj, prevzem podjetja in njegovo ekonomsko in finančno sanacijo ter prodajo. Obstajajo tudi druge alternative, toda vse morajo imeti dobre tehnične rešitve in trdno zavezo, da politika ne bo posegala v poslovne odločitve sanacije.

Vlada in koalicija se torej konec julija nista umaknili zaradi politične taktike, temveč strateških ekonomskih napak. Po pol leta nove vlade imamo v državi politično destabilizacijo in ekonomski kaos. Transakcijski stroški države naraščajo, politična cena na finančnih trgih pa tudi. Obsojeni smo na učinek podvojene iluzije. Janša se politično ne bo spremenil in odrešujoče gospodarske rasti tudi ne bo. Za razumevanje dilem osebne mitologije in ekonomske fantazme priporočam ogled Odiseja Gorana Stefanovskega. Virant in Erjavec naj si ga skrivaj ogledata že na Brionih, da si bosta do jesenske mariborske predstave na jasnem.