Der Untergang1

Vlado Miheljak

27. 7. 2012  |  Mladina 30  |  Dva leva

Vprašanje: je Slovenija v svoji zgodovini premogla osebnost takšnega formata. V zadnjem tisočletju bi se lahko samo Primož Trubar po redu objektivne presoje uvrstil na podobno mesto. Vendar je bil Trubar prvi, Janez Janša pa edini, ki mu je uspelo ne samo vzpostaviti razmer, v katerih se je lahko sploh začelo razmišljati o slovenski samostojnosti, temveč to idejo tudi domisliti in jo z neverjetno organizacijsko sposobnostjo proti veliko večjemu sovražniku izpeljati, desetletje in pol kasneje (2008) pa uveljaviti na najvišjem nivoju (predsedovanje EU). Vse to v enem samem življenju.
Janez Janša je po teh kriterijih največji Slovenec, kar jih je spoznala naša zgodovina.
— Boštjan M. Turk je prepoznal velikana
(Reporter, 23. 7. 2012)

Ne vem, kako se Majer počuti v teh dneh. A negativno vzdušje je okužilo celotno deželo. Že prej ni bilo kaj prida. Vsesplošno nezaupanje, slaba volja, zadrtost. Sedaj je zavladal popolni defetizem. Tako hitro in tako globoko še nihče na najvišji ravni slovenske visoke politike ni zapravil zaupanja. No, morda pa je ta ocena napačna. Namreč v nasprotju z zmagovalci volitev, ki so vsaj za nekaj časa unovčevali povolilno evforijo, je Majer startal kot poraženec volitev. Velik poraženec. Morda bodo čez sto let kronisti političnega dogajanja izid volilnega boja 2011 opisovali kot izenačen, a velikosti poraza ne definira odstotna razlika, ampak raven aspiracij.

Namreč, Majerjevi so že kurili ogenj za vola na povolilni večerji, njegovi hišni demoskopi pa so še v petek pred volitvami napovedovali zgodovinsko zmago z rekordno razliko. Potem pa poraz. Tako neprijeten, tako ponižujoč, da je najprej verjetno res iskreno mislil, da se bo umaknil v opozicijo, kot je to moral storiti že tolikokrat prej. A tokrat je imel Majer drugačne probleme. Če se je do leta 2004 in spet leta 2008 ukvarjal s problemom, kako prevzeti oblast, se je tokrat ukvarjal s problemom, kako brez posledic ne prevzeti oblasti.

Resda si je to oblast kot poraženec prisvojil, prikradel, prigoljufal, a v bran mu je treba povedati, da druge izbire ni imel. Oblast je preprosto moral prevzeti. Namreč, imel je alternativo: ali udoben premierski stolček ali trda klop v sodni dvorani in morda posledično nič bolj mehki pograd na daljših zunajparlamentarnih počitnicah. In danes? Resda se je še pred formalno razsodbo praktično rešil hude korupcijske hipoteke – še na obravnave mu ni treba hoditi! –, a za kazen ga čaka kruta realnost vladanja. Pokazalo se je, da je za kaplarja več kot sposoben vojskovodja, to je ne nazadnje dokazal, ko je kot poraženec po blitzkriegu »na tri« sestavil koalicijo. A še enkrat se je potrdilo, da vojaki z ekonomijo niso na ti. Oblast mu polzi iz rok, ker preprosto ne zna, ne zmore. V nasprotju z letom 2004, ko je dobil državo v odlični kondiciji, bi jo tokrat moral v kondicijo šele spraviti – on pa jo neracionalno zastruplja z nedovoljenimi dopinškimi preparati brez učinka. Država razpada vse počez. Odsotne učinkovite ekonomske poteze nadomešča z ideologizacijo vseh por družbe. Jasno, da strici iz ozadja tega ne prenašajo.

Po domačih, finskih in avstrijskih, evropskih (npr. Swoboda) so se sedaj oglasili še strici iz OECD ter precej neposredno in brez običajne diplomatske galantnosti opozorili Slovenijo na številne pomanjkljivosti v zakonu o SDH ter odsotnost varovalk pred neposrednim vplivom politike na upravljanje podjetij v državni lasti. Na notranjepolitičnem odru zapada vedno znova v ideologizacijo zgodovine, kadrovske turbulence in pod predpostavko lojalnosti sedaj nastavlja že skrajno sporne kadre na vseh ravneh, na mednarodnem odru smeši sebe in državo, ki jo predstavlja. Tudi če ne bi imel drugega primarnega motiva (rešiti se sodnega pregona) ter druge prioritete (ideološka preobrazba Slovenije), bi imel v zapleteni situaciji resne težave, ker nalogi preprosto ni kos. To ugotavljajo tako nekdanji sodelavci (npr. J. Damijan) kot še bolj standardni kritiki, na primer dr. Bogomir Kovač, ki je v Dnevniku izjavil, da je »Vlada s svojim pristopom, ki temelji zgolj na varčevanju, nič pa na prihodkih, doživela popoln fiskalni polom«, da je premier »pokazal popolno neznanje ekonomije« ter ga zato čaka jeseni »trdo soočenje z resnico«.

A v teh ocenah se skriva resen problem: če je Majer diletant, ekonomski analfabet, ki ga jeseni čaka »trdo soočenje z resnico«, to čaka tudi vse nas.

Kaj torej storiti? Pravzaprav ni­mamo prav veliko manevrskega prostora. Ali se sprijaznimo, da nam vlada ekonomski diletant, poln sovraštva, maščevanja in frustracij, ki nas kot mlinski kamen vleče na dno, ali pa resno razmislimo, da ga zbrcamo na smetišče zgodovine.

No, zgodba nikakor ni končana. Na splošno velja, da živih ne gre prezgodaj pokopavati, ker potem kot navkljub dolgo živijo in

preživijo. A pri nas je problem drugačen. Nam vlada politični mrtvec, ki se tega ne zaveda. Mi pa mu, ali iz obzirnosti ali zaradi strahu, tega ne povemo.

1 Prosti prevod: Zakaj me ljudje ne marajo?