Poslanec, tajkun, goljuf, vohun …

Jože Vogrinc

3. 8. 2012  |  Mladina 31  |  Javna pamet

Nobena izmed afer, v katerih je obtožen kateri izmed poosamosvojitvenih veljakov, pa naj gre za oblastnika ali za bogataša, se še ni končala z jasno obsodbo. Afere se kopičijo ena na drugo, in ker se nobena ne razreši, narašča nezaupanje vse večjega števila ljudi do vse večjega števila ustanov: do sodišč, parlamenta, strank, vlade, menedžerjev, cerkve … Veliko ljudi pa se je že odločilo, komu verjamejo, in jih nasprotno mnenje ne more omajati v prepričanju, da so »naši« prihodnost Slovenije, »oni drugi« pa poguba.

Od tega smo že preveč izčrpani, da bi dogajanje doživljali racionalno. Naša pričakovanja in prepričanja se med seboj izključujejo in razveljavljajo, namesto da bi se popravljala in dopolnjevala. Hujskači razpihujejo iskre državljanske vojne. Mlajši kadri in zamudniki osamosvojitvene dirke za položaje zares ali v domišljiji odstavljajo stara vodstva. Njihovo oblastiželjnost prepoznamo po tem, da odstavljajo ljudi, ki so jim na poti, s sistemom, kakršen je, pa so povsem zadovoljni. Na drugi strani brstijo pobude za ustanavljanje strank, ki obljubljajo popolno prenovo političnega življenja, ponujajo pa le peščico vrednot, ki so jih že dolgo polna tudi usta dozdajšnjih oblastnikov. Nihče izmed njih ne more pojasniti, zakaj niso demokracija, pravna država, »prave vrednote« že uresničene, če smo o njih soglasni. Zakaj naj bi pričakovali odrešitev od nove garniture enako mislečih? Ker so bili doslej odrinjeni in mislijo, da so na vrsti, da se pririnejo h koritu?

Najnevarnejši dolgoročni rezultat gnusa ljudi nad nepoštenostjo in nezakonitostmi v vrhu družbe je izguba sposobnosti, da prepoznavamo dejanske nevarnosti in jih ločimo od navideznih. Kaj namreč sledi iz splošnega prepričanja, da so »vsi enako pokvarjeni«? To, da si tisti, ki so na oblasti, nekaznovano privoščijo kršenje zakonov in ustave, saj je dovolj ljudi postalo dovolj neobčutljivih za razlike med obdolženimi in obsojenimi, med krivimi za grehe zoper spodobnost in krivci za revščino in izkoriščanost množic, med drobnimi goljufi, velikimi sleparji in zločinci različnih stopenj.

Iz splošnega razočaranja malih ljudi nad politiko kot tako izhajajo med seboj povsem različni tipi političnega vedenja, izmed katerih nobeden ne prispeva konstruktivno k reševanju družbenih problemov. Eden je pričakovanje mesije, voditelja – Poštenjaka, ki bo pometel s politično smetano, pokvarjeno, ker se je predolgo nabirala na površini. Oblast, v katero je investirana taka vera, je po svoji naravi diktatorska. Dobi namreč mandat, da poišče in kaznuje domnevne krivce za katastrofalni položaj. Ker so krivi vedno drugi, se taka oblast ukvarja s produkcijo (= preganjanjem) sovražnikov namesto z ustvarjanjem možnosti za skupno reševanje problemov. Družbo duši, za hrbtom vodje pa čete zvestih bojevnikov nekaznovano obračunavajo in si nekaznovano kopičijo še več bogastva in moči, kot so ju imeli njihovi predhodniki. Drugi tip je cinični obup nad perspektivo pravične oblasti. Od prvega tipa se razlikuje samo po profilu voditelja: od njega ne pričakuje pravičnega obračunavanja s krivci, ampak učinkovito gospodarjenje. Ker pa je sodobna družba veliko preveč zapletena, da bi ji lahko vladal direktor z menedžersko ekipo, se v praksi tudi ta tip vladavine zlahka sprevrže v diktaturo. Od prvega tipa se taka diktatura loči samo v tem, da se v njej še bolj nekaznovano ropa, krade in izkorišča, bistveno manj pa je političnega preganjanja. Prav mogoče je, da časovno drugi tip sledi prvemu ali prvi drugemu: če postane vladavina preganjalca narobe mislečih preveč neznosna, se bo ljudem zazdel v primerjavi z njim dober tudi lopov, ki jih bo pustil pri miru. Če pa jih bo, nasprotno, najprej dovolj izžela vladavina pohlepa, bodo pripravljeni na Poštenjakov bič. V obeh primerih je ustvarjalnost ljudi zadušena in se lahko kvečjemu izraža v oblikah, ki so sovražne do večine sodržavljanov.

Če poslanci, vlada in stranke ne spoštujejo ustave in zakonov, rušijo državo.

Tretji tip odgovora zase misli, da je ne le levi, marveč celo revolucionaren. Pouči nas, da je treba s proletarsko revolucijo sesuti globalni kapitalizem. OK, soglašam, da je globalni kapitalizem v strukturni krizi. A kakšna politična dejavnost sledi iz tega? Eni postavljajo šotore pred borzami in so pripravljeni vsakomur povedati, da je njihov sovražnik finančni kapital. To je tipična reakcija mladih izobražencev: zadovoljijo se s tem, da pravilno mislijo in to vsakomur oznanijo. Njihov nasprotnik je tako ogromen, da jim pač nihče ne zameri, če se ne zmeni zanje. Saj vsi soglašamo z njimi. No, vsaj 99 %. Le deloma druga različica so mladi aktivisti, ki se v slogu Jehovovih prič lotevajo prepričevanja stavkajočih, pa naj bodo to mezdni delavci, samozaposleni kulturniki ali policisti, da je naš skupni sovražnik velekapital. Ko jim zmanjka potrpljenja, bodo usmerili agresivnost v naključno bližnjo tarčo, v kateri bodo prepoznali nasprotnika. Protiobveščevalne službe jih že čakajo s krti in provokatorji, ki jim bodo »pomagali«, saj jim za »uravnoteženje« političnega prostora manjka le dovolj naiven in dovolj agresiven »levi ekstremizem«.

Najtežje je vztrajati pri ravnanju v skladu z maksimo, da niso vsi krivi, niti vsi enako krivi. Da naj sodijo sodišča, ne pa mediji ali drhal. Da naj politične stranke izključijo vsaka svoje grešnike, saj je vendar jasno, da nekaznovanje tistih, ki goljufajo pri izpitih, opravičuje špiclje, in obratno. Če poslanci, vlada in stranke ne spoštujejo ustave in zakonov, rušijo državo. Aparati države pa so eno izmed redkih orožij, ki jih navadni ljudje lahko usmerimo proti globalnemu velekapitalu.