Duh olimpizma v letu 2012

dr. Bogomir Kovač

3. 8. 2012  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Very British. Zelo veličastno, inteligentno, pa hkrati tako britansko in posebno je izzvenela Boylova otvoritev olimpijskih iger 2012 v Londonu. Videli smo, kako je Britanija skozi stoletja idejno, politično in ekonomsko gnetla sodobni svet, od začetkov kapitalizma do sodobne pop kulture, od socialnih pravic do odprte družbe, ki jo razpirajo mladi, ljudje s posebnimi potrebami in etnične skupine. Londonskih olimpijskih iger se vedno drži tudi nekaj zgodovinskih prelomnic. Davnega leta 1908 so postavili prve moderne organizacijske prijeme, leta 1948 so slavili mir, leta 2012 ponujajo sredi recesije novo razvojno upanje, londonski olimpijski model.

Če želimo doumeti njegove posebnosti, se moramo vrniti k spektakularni Boylovi otvoritveni predstavi. Zakaj velja Velika Britanija za izvorno središče kapitalizma? Ker je vedno znova znala ustvariti institucionalne razmere, najprej z razširitvijo trga in povpraševanja, potem z denarnim sistemom in investicijsko potrošnjo, zaščito lastnine in zaupanjem v podjetništvo, ne nazadnje tudi z ureditvijo temeljnih industrijskih odnosov. Britanija je kot unitarna monarhija prej kot drugi znala vzpostaviti nacionalno tržišče in ga podpreti z mednarodno imperialno trgovino. V britanskih nedrjih je zrasla ideja socialnotržnega gospodarstva, logika korporativnega sveta in finančne ekonomije. Tu se je najbolj razkrila tudi grešnost kapitalizma, od brutalnega delavskega izkoriščanja, zamotane psihologije tržne odtujenosti do zahrbtnosti finančnih špekulacij.

Nobeno presenečenje ni torej, da se je Pierre de Coubertin pri sodobnem poslanstvu olimpizma zgledoval pri angleškem smislu za športno organizacijo in prepletanja športa ter biznisa. London 1908 je bil globoko prežet s starim duhom olimpizma, toda velja za prve igre z moderno organizacijo in poslovnim pristopom. London 1948 je ponudil v izrednih povojnih zmagoslavnih razmerah svojevrstno »olimpijado varčevanja«, z veliko ekonomske iznajdljivosti in organizacijske zanesenosti. London 2012 želi promovirati priložnosti za mlade, vključuje široko ekipo volonterjev, združuje stara in nova prizorišča, ponuja nekatere velike (de)montažne objekte, razvija model revitalizacije razmeroma zaostalega predela mesta in postavlja nova marketinška merila blagovnih znamk olimpizma.

Analiza in merljivost ekonomskih učinkov prirejanja olimpijskih iger segata v novejši čas. Povojne olimpijade so vedno znova prinašale finančne izgube, dejanski stroški so nekajkrat presegali načrtovane, olimpijski mega mestni projekti veljajo za najbolj tvegano investicijsko dejavnost. Montreal (1976), Atlanta (1996) in Atene (2004) so primeri poslovne polomije, nekaj zaradi neracionalnih investicij, predvsem pa zaradi podcenjevanja prihodkov. Los Angeles (1984) in Barcelona (1992) nasprotno pomenita poslovni obrat. Sloviti Peter Ueberroth, generalni menedžer olimpijskih iger v Los Angelesu, je olimpijado obrnil k zasebnemu sektorju in popolni komercializaciji petih krogov. Uvedel je strog finančni nadzor, uspešno prodajo televizijskih pravic in razvejan sistem korporativnih sponzorstev. V Barceloni (1992) so olimpijske igre postale strateška razvojna os celovite prenove in revitalizacije mesta, ki so zagnale širok investicijski ciklus z dolgoročnimi pozitivnimi učinki. London 2012 sedaj združuje ameriški in katalonski pristop v nov londonski olimpijski razvojni model.

V britanskih nedrjih se je najbolj razkrila grešnost kapitalizma, od brutalnega delavskega izkoriščanja, zamotane psihologije tržne odtujenosti do zahrbtnosti finančnih špekulacij.

Če odštejemo težko merljive in primerljive igre v Pekingu (2008), ki naj bi stale okoli 40 milijard evrov, so londonske igre s 15 milijardami druge najdražje doslej. Analiza potencialnih ekonomskih učinkov in široko načrtovanje revitalizacije Londona potekata od leta 2005. Olimpijske igre naj bi Londonu prinesle v obdobju 2005–2016 več kot sedem milijard evrov, Veliki Britaniji skupaj slabih 10 milijard. London z olimpijado povsem revitalizira revni East End, zlasti območji Stratforda in Hackney Wicka, olimpijska vas bo ponudila 5000 stanovanj za lokalno prebivalstvo, obnovljene in nove so transportne poti, zlasti do osrednjega Kings Crossa, dobili so eno največjih nakupovalnih središč. Olimpijada je postala del tridesetletnega projekta trajnostne obnove mesta.

Londonski model stavi hkrati tudi na prihodkovno stran. Tu prevladuje mreža marketinških projektov, zaščita blagovnih znamk je večja kot kadarkoli, sponzorske pogodbe in finančni nadzor so pomembni del biznisa. Keith Mills je londonski Ueberroth, čeprav tudi tukaj še vedno prevladujejo javni in ne zasebni finančni viri. Olimpijada ostaja javni projekt in prav je tako. Razvojni pristop rešuje vprašanje, kaj bo mestu ostalo desetletja po igrah, prihodkovna stran dejansko zapira tekočo ekonomiko projekta. Oboje je pomembno in to je bistveni del britanskega pristopa. To je tista »trajna sled« Londona, o kateri govori Jacque Rogge, predsednik MOK-a.

Seveda reči tudi tukaj ne tečejo gladko. Monopolizacija olimpizma je poslovno omejujoča in moteča, London se utaplja v turistični gneči, protirecesijski prispevek iger je za sedaj manjši od pričakovanj, kapitalski trgi so zadržani. Kraljica in Bond v zraku, Beckham na Temzi, Atkinson kot Benny Hill za klavirjem in McCartney s Hey Jude so zato Boylova otvoritvena iluzija. Toda brez nje šport nikoli ne bo izboljšal našega življenja. Denar je pomemben, toda uživamo ob domislicah in dosežkih. Šport naj zato ostane predvsem užitek.