Pred ogledalom

dr. Bogomir Kovač

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Ekonomija

Agencija Moody’s ne zamudi dneva, da ne bi znižala dodatne bonitetne ocene za Slovenijo, zlasti za njene banke, obeti pa so slabi tudi za jesenski čas. Slovenija je po petih letih od najbolj perspektivne tranzicijske države nazadovala v problematično skupino držav evroskupine (PIIGS-S). Bonitetne hiše so sicer izkrivljeno ogledalo, toda podobe v njem so vendarle sila realne. Vplivni finančni mediji že nekaj tednov špekulirajo o nuji, da Slovenija jeseni zaprosi za evropsko finančno pomoč. Slovenija glede tega za EU sicer ni problematična, težave so bolj politične. Zagotovo se nam ob morebitni tuji pomoči obetata padec vlade in nova politična kriza.

Slaba ocena dveh bonitetnih hiš, Moody’s in S&P, ni nobeno presenečenje. Toda skok je tokrat velik, za tri stopnje (z A2 na Baa2), S&P pa je bila pri tem nekoliko bolj prizanesljiva (z A+ na A). Osrednja zamera gre predvsem na račun vseh treh državnih bank ter finančne stiske države, ki bo morala reševati banke in svoje javne finance pri razmeroma visoki negativni gospodarski rasti. Igra številk, ki nam jih ponuja Moody’s, ni prijetna, hkrati pa tudi ni celovita. Slovenija je letos za junijsko dokapitalizacijo NLB že porabila odstotek BDP-ja, za kapitalsko podporo vseh treh pretežno državnih bank (NLB; NKBM, AbankaVipa) pa potrebuje do osem odstotkov BDP-ja. Če k temu prištejemo pokrivanje tekočega primanjkljaja, pa širšo sanacijo bank zaradi slabih naložb (okoli šest milijard evrov), potem potrebuje država v letu in pol samo za tekoče zadolževanje in postopno sanacijo bank nekaj nad pet milijard evrov ali 15 odstotkov BDP-ja, v bolj pesimističnem scenariju celo do 20 ali 25 odstotkov BDP-ja.

September bo čas odločitve. Če bo vlada prinesla popravke julijskega svežnja ukrepov, bo bolje, da odide.

To pa so meje, ko Slovenija postaja evropski problem. Domačih virov nima na voljo, zunaj pa so zasebne finančne institucije ta tveganja, kot običajno, že obračunala v pribitke obrestnih mer (med šest in sedem odstotkov). Od tu imamo samo dve poti, pa še ti sta prepleteni. Prva zahteva radikalno spremembo dosedanje vladne stabilizacijske in razvojne politike, da bi država pridobila ustrezno politično-ekonomsko kredibilnost na zasebnih finančnih trgih. Druga možnost pomeni, da se jeseni vključimo v evropske mehanizme pomoči (ESM), ki bi prav pri Sloveniji zaradi razmeroma majhne izpostavljenosti in zahtev lahko pomenil prvi korak k evropski normalizaciji financiranja zadolženih držav. Obe alternativi sta dejansko povezani. Obe v ospredje potiskata politično odgovornost tako vlade kot opozicije, parlamenta in civilne družbe. Tu pa dejansko so alternative in zato nas jeseni verjetno čaka nova politična kriza.

Moody’s ima povsod po EU podobne ocenjevalne vatle. Pogreša konkretne odgovore ekonomske politike, opozarja na selitev kapitala iz perifernih držav, zasebne investitorje pa najbolj skrbita recesija in deflacija, pa tudi morebiten zlom evra. Seveda so ocene bonitetnih hiš globoko vpete v interesno združenje zasebnih »finančnih trgov«, ki povsem krojijo usodo držav. Tako z negativno obrestno mero nagrajujejo velike korporacije, pa tudi skupino evropskih držav (Nemčija, Nizozemska, Finska, Avstrija …), drugi to pokrivajo z višjimi obrestnimi pribitki. In mednje sodi tudi Slovenija, ki vse bolj po lastni neumnosti postaja negativna tarča zasebnih finančnih institucij (trgov).

Katastrofalne bonitetne ocene so dokaz, da »finančni trgi« očitno ne nagrajujejo močne konsolidacije javnih financ, na katere je stavila vlada. Politika varčevanja, ki v veliki meri zniža javne investicije in prizadene nemenjalni sektor, ki je v celoti odvisen od notranjega povpraševanja, deluje prociklično in poglablja recesijo. Gospodarska stagnacija preprosto sproži negativno spiralo zadolževanja in povečuje dvome »finančnih trgov«, da bo država lahko odplačevala dolgove. Zato je ključna gospodarska rast, ki zagotavlja pozitivni fiskalni tok in edino lahko krepi zaupanje bonitetnih hiš in zasebnih investitorjev. Toda kako jo spodbuditi?

Vlada bi torej jeseni morala ponuditi celovit program zasuka s spremenjenim vrstnim redom razvojnih prednostnih nalog. Ključna je sanacija bank, kajti brez tega ni mogoče zagnati investicijskega cikla in povečati povpraševanja. Seveda je neumnost, da bi pri tem sanirali zasebne solastnike in klonili pred moralnim hazardom vsesplošnega javnega pokritja slabih naložb. Diferencirana sanacija od spodaj navzgor pomeni, da država s svojo agencijo prevzame samo del slabih posojil, pa še to lahko potem sanira s pomočjo ESM. Sanacija bank preprosto ne sme obremeniti javnih financ. Na drugem mestu so potem javne investicije, ki morajo nadomestiti upad zasebnih, viri zanje pa so v trojni kombinaciji državnih, evropskih in zasebnih sredstev. To je vzvod za rast, ki je ključna prioriteta. In na koncu gre za spodbujanje podjetništva ter konkurenčnosti. Tukaj sedanje vladne davčne olajšave in ekonomika ponudbe delujejo v prazno, če ne delujejo kreditno povpraševanje, skrb za kakovost poslovanja in predvsem dobro korporativno upravljanje, naša največja prikrita slabost, zlasti v javnem sektorju.

September bo čas odločitve. Če bo vlada prinesla popravke julijskega svežnja ukrepov, bo bolje, da odide. Kratka politična kriza bo cenejša kot drago umiranje na obroke. Moody’s je postavil ogledalo, da bi vlada spremenila svojo podobo, toda v njem se mora videti tudi opozicija. Priložnost je tu, čeprav tvegana, toda politike ni brez ekonomskega upanja.