24. 8. 2012 | Mladina 34 | Uvodnik
Zvezda dramoleta
Finančne poti so za Slovenijo blokirane. Ne more si več sposojati denarja, ne more ji več uspeti s svojimi ponudbami obveznic. Na neki način je igra obstala. Smo izločeni igralec. Ne, niso nam šteti dnevi. Imamo še nekaj lastnih sredstev, ki lahko za nekaj mesecev, morda celo do enega leta prestavljajo dan, ko bo treba razglasiti, da ne zmoremo več. Tako kot podjetja tudi države ne morejo preživeti brez dostopa do denarja.
Res je – podatki o javnofinančnem stanju Slovenije so boljši od podatkov marsikatere države, ki kljub temu pri izposoji denarja nima težav. Tako je zaradi geostrateškega pomena Slovenije (pač, nimamo nobene teže) in zaradi vseh napak, ki smo jih naredili.
Janez Janša je dve leti skrbel za stopnjevanje težav, rušil eno reformo prejšnje vlade za drugo. Zdaj je na oblasti, ki si je je tako želel, in sedi pred sadovi lastne jeze in oblastiželjnosti. Kriv je, pa je to lahko doslej zakrival s kazanjem s prstom na vse druge. Še vedno kaže na vse druge, še vedno poskuša preusmeriti pozornost javnosti s sebe. Zato vztraja pri zapisu fiskalnega pravila v ustavo, čeprav bi to že pred letom dni z ratificirano mednarodno pogodbo sprejeto zavezo že zdavnaj in po hitrem postopku le še dokončno vpeljal v zakonodajo. A tega ne želi. S tem bi namreč izgubil svojo edino politično puhlico, s katero zakriva bedo, v kateri smo zaradi njegovega ravnanja vsi skupaj. Pri čemer seveda ne gre spregledati, da besedilo ustavnih sprememb, ki ga vsiljuje, preprečuje izvedbo referendumov o reformnih zakonih. Preprečuje tisto, s čimer je sam (skupaj s sindikati) s svojim naskokom na oblast za vsako ceno zrušil ne le prejšnjo vlado, ampak bonitete te države. S padcem pokojninske reforme je Slovenija začela padati na mednarodnih lestvicah.
Prejšnja vlada je opozarjala, Pahor je moledoval Janšo, naj tega ne dela, da je to škodljivo za državo. Pa se ni dal motiti. Rušil je in rušil. Danes njegov minister pravi, da je treba izvesti še bolj ostro pokojninsko reformo. V resnici to ne drži. Lahko bi izpeljal zgolj tisto. In to minister in premier vesta.
In zdaj? Bi morala opozicija v imenu nacionalnega interesa (saj na to kaže Janša, pa ne more izgovoriti te besedne zveze, ker jo je v imenu političnih ciljev tako onečastil v preteklih letih) podpreti vlado? Da. In v resnici jo je že doslej. Današnja opozicija v nasprotju z Janšo ni sprožila postopkov, ki bi pripeljali do referenduma o zakonskem svežnju varčevalnih ukrepov. Nobenega rušilnega manevra ni naredila, ki je bil tako značilen za obdobje Pahorjeve vlade – ko se je Janši zdelo potrebno zrušiti še zakon o preprečevanju dela na črno. Seveda – nasprotuje in opozarja, a ni pokazala nobene destruktivnosti.
Pa ne branimo opozicije. Gre le za to, da smo danes priča prozorni igri, ko Janez Janša vztraja pri vpisu fiskalnega pravila v ustavo le zato, ker ve, da s tem lahko odgovornost za razmere, v katerih je ta država, naprti opoziciji. Najbolj hudobno – a takega makiavelizma si ne more privoščiti noben razumen politik – bi seveda bilo, če bi ga opozicija podprla, ne glede na to, da je vsebina, ki jo hoče premier mimogrede vsiliti (preprečitev referendumov), nesprejemljiva. A s tem bi Janša izgubil še zadnjega krivca, na katerega lahko kaže, ko se poskuša rešiti iz težav. A vpis fiskalnega pravila v ustavo ni nikakršna rešitev. Nima nobenega finančnega učinka in javnofinančne situacije ne spreminja.
V nobeni drugi evropski državi se o tem ne prepirajo. Prepirajo se o tem, ali je treba varčevati ali ne, ali je treba hiteti z zmanjševanjem primanjkljajev ali ta problem pustiti za čas po krizi, zdaj pa raje pomagati državi k ponovni gospodarski rasti. Mar ni Italija zadosten dokaz, da si z varčevanjem ni mogoče zagotoviti zaupanja mednarodnih trgov, da to ni več tisto, kar jih zadovolji? In predvsem – da to v resnici ni rešitev?
To je problem, vsebina sama, ne pa gola forma kot pri nas. In prav odsotnost te razprave pri sedanji vladi zelo jasno kaže, da ne gre za vsebino, da gre zgolj za formo, za vtis pri volivcih. Kako je mogoče, da ta vlada noče privoliti v razpravo »varčevanje da ali ne«, ki je tako bistvena v vseh evropskih vladah? V resnici jih to sploh ne zanima. Varčevanje je namreč le krinka za razprodajo premoženja, za ponovno razdelitev moči nad upravljanjem nacionalnega premoženja. In zato Janši ustreza tudi poglabljanje krize, da ga le javnost ne bi videla kot krivca.
Seveda pa ima Janša tudi srečo: slovenski mediji ljubijo dramolete, kakršnega uprizarja s fiskalnim pravilom.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.