Grega Repovž

31. 8. 2012  |  Mladina 35  |  Uvodnik

Lisice in drugi lumpi

»Pokrade lisica ponoči pol kur iz kokošnjaka, zjutraj pa pride h kmetu in se zaskrbljena čudi, kako je kurnik skoraj prazen.«
—Tviteraško sporočilo predsednika vlade Janeza Janše po srečanju s predsednikom republike Danilom Türkom

Janez Janša te svoje domislice seveda ni podpisal, ampak je, tako kot ponavadi, ko se spusti v pritlehnosti, avtorstvo prepustil svoji stranki. A ni ga junaka v SDS, ki bi si brez vodje dovolil napisati tako trdo sporočilo o predsedniku republike.

Zakaj je Janša to sploh naredil? Kaj mu je bilo treba te klofute? To je naredil, ker ga je predsednik republike – po Janševem pojmovanju politike pač – ta teden zašil. Türk ga je povabil na pogovor o razmerah v državi. Seveda je Janša vedel, da predsednikovega vabila ne more zavrniti – ko pa je ves čas domnevno tako zavezan sodelovanju z vsemi, od opozicije naprej. In je šel. S cmokom v grlu. A ko je Türk objavil svoje sporočilo za javnost, da ga skrbi, ker vlada nima podpore javnosti, je v premieru zavrelo.

Toda ne gre samo za besednjak, sporočilo je bolj skrb zbujajoče. Kaj v resnici sporoča Janša? Nič novega. Gre le za drugače izraženo teorijo o udbomafiji, stricih, vseprisotnih komunistih, kakorkoli že to v kakšnem času poimenuje. Spet je sam, v boju zoper zaroto. V Sloveniji smo v težavah zaradi zarote, zaradi zlobnih mož, vseh povezanih – in predsednik republike je že eden od glavnih.

A izkušnje z Janšo imamo: ko je v stiski, najprej pokaže na imaginarne strukture in začne lov na čarovnice. In če ne bi Delo ravno v torek razkrilo Rodetove mladostne ljubezni (in njenih posledic), bi se ta teden začel veliki lov na bančnike. Janša je v torek v javnost spustil bombo. Dramatično je objavil, da je tožilstvu in ministrstvu za notranje zadeve izročil poročilo o razmerah v slovenskih bankah. Medijsko privlačno, nedvomno. Lepo bo zasenčilo resnične težave. Jezo ljudi je treba preusmeriti.

Seveda je treba vse, ki so morebiti ravnali protizakonito, spraviti na zatožno klop. A ne z lovom nanje in s pogromom. Mar nismo že vseh direktorjev naredili za tajkune? Bo zdaj politika za lopove razglasila še vse bančnike? Pa ne da imamo o njih povedati veliko dobrega. Ampak pogromi so še vedno naredili več škode kot koristi. Če bi imel Janša resne namene, bi pač poskrbel, da dobijo banke, ki jih obvladuje država, dobre nadzorne svete in uprave, ne pa da je NLB na primer že devet mesecev brez redne uprave. Osrednja banka, sredi najhujše krize. Potem naj nadzorni sveti in uprave vložijo vse potrebne ovadbe. Upravičeno je bil razburjen bančnik France Arhar v torek v Odmevih – zavedajoč se, da je to pogromaštvo lahko smrtonosno za banke, ki danes ne potrebujejo dodatnih udarcev, ampak nujno, res nujno oživljanje.

Velja se spomniti lova na tajkune. Pustimo tokrat ob strani splošno znano dejstvo, da so bili vsi veliki odkupi izpeljani v času prejšnje Janševe vlade (prav ta jim je prilagodila prevzemno zakonodajo, da so se tega sploh lahko lotili), ko pa se je začelo javno mnenje o vladi lomiti, je vlada razglasila lov na tajkune. Saj Janša ni bil osamljen pri tem: lov je v Pahorjevi vladi nadaljeval minister stranke Zares Matej Lahovnik in s svojim populističnim napadanjem bank dosegel le to, da se bankirji – zaradi nenehnih obtožb – niso več upali dajati posojil, sploh pa ne podjetjem, ki so že imela posojila za menedžerske odkupe. Vse je obstalo. In ko je vodstvo stranke dojelo, da ji je populistični udar v Janševem slogu res uspel, je bilo že prepozno. Evropske države so se takrat znašle v kreditnem krču, slovenski bančni sistem pa je zaradi lova na tajkune in njihove kreditodajalce doletela popolna ohromitev.

Vse je tako prozorno, ponovljeno: spet nastopa neko poročilo, ki ga ni nihče videl – a ne gre dvomiti, da bodo zdaj podatki iz njega začeli kapljati v javnost. Spet smo pri retoriki politike, ki kriči, da morajo krivci za bančni polom na sodišče. Saj res morajo – a zaradi kaznivih dejanj, če so jih storili. Drugače tam ne morejo končati. In na takšen način tudi nikoli ne končajo.

Zdaj smo spet tam. Namesto da bi se ukvarjali s ključnim problemom, kako ohromljene banke in zaradi njih ohromljeno gospodarstvo spraviti v pogon. Za nadaljnje nazadovanje Slovenije pa bo spet kriv kdo drug.