Pred uporom?

Janko Lorenci

24. 8. 2012  |  Mladina 34  |  Kolumna

Mnenja o tem, ali je v Sloveniji mogoč velik socialni upor, so različna. Nekateri mislijo, da ne; to naj bi potrjevala zgodovina, polna pasivnega odpora in s samo dvema resnima vstajama, bojem proti okupatorju in osamosvojitvijo.

Toda zgodovina pove malo o sedanjosti in prihodnosti. Velik socialni upor je po našem mnenju mogoč tudi zdaj in tu, v Sloveniji. Nekateri pogoji za to so že izpolnjeni: rinemo v obdobje stiske, morda kar množične revščine; oblast je nesposobna in brez zaupanja; krepi se nezaupanje v kapitalizem in demokracijo po slovensko. Nalezljivo lahko delujejo tudi nemiri drugod v EU.

V zraku je veliko nezadovoljstvo, družbena konfliktnost se veča. Razpoloženje se spreminja; apatičnost, brezbrižnost in strah so še tu, a hkrati naraščata jeza in pripravljenost nezadovoljstvo pokazati. Poteka množica najrazličnejših protestov.

Če bo šlo naprej tako kot doslej, so širok odpor, upor, vstaja … mogoči, ne nujni, a čedalje verjetnejši. Druga stvar je, kdaj se bodo sprožili, kako bodo potekali, kaj prinesli.

Naše protestništvo je za zdaj šibko, a se krepi. Označujejo ga razdrobljenost, neartikuliranost, egoizem posamičnih skupin. Pritisk je v glavnem še odbranaški, izražen kot odpor proti spremembam.

Tabor potencialnih upornikov je velik. Sestavljajo ga ogroženi srednji razred, proletariat, prekariat, revni in brezposelni, del upokojencev. Seštevek je impozanten. Skupine ostajajo medsebojno in navznoter razbite, toda njihova jeza narašča.

Upor po navadi povezujemo z množičnim prihodom ljudi na ulice. Ta je lahko spontan ali načrtovan. Prvi je veliko bolj nepredvidljiv in po svoje nevarnejši.

Samo množice ljudi na ulicah so, kot kaže dogajanje na evropskem jugu, navadno premalo za spremembe. To še ne pomeni, da res množična demonstracija nezadovoljstva ne bi delovala pri nas, kjer se na ceste ne odpravimo hitro in zlahka kot Sredozemci. Slovenska politika se zdi v tem pogledu razmeroma občutljiva; prva Janševa vlada je na primer hitro pokleknila pred množičnim, sindikalno vodenim protestom.

Dinamika odpora je nepredvidljiva. Lahko gre za nenaden velik sunek ali pa vrsto manjših stavk, demonstracij, izgredov …, ki se polagoma stopnjujejo in naposled zlijejo v velik protest. Morda smo že sredi takega procesa. Kdaj, kako, zakaj preskoči iskra, ni mogoče napovedati; povod je lahko neznaten, naboj mu da nakopičen gnev.

Upor je lahko povezan z nasiljem – ekstremen, praviloma nezaželen, toda mogoč del pritiska od spodaj. Zanj se ne zavzema skoraj nobena protestniška skupina. Toda sprožijo ga lahko ekstremisti, surovost policije, provokacije, naključja ... Nasilje je pritajena, prežeča sestavina mešanice hudega družbenega nemira, socialne stiske, neverodostojne oblasti in protestništva, ki se je vsaj deloma aktiviralo. Je dvorezno, nevarno, praviloma tudi kaznivo, zbuja pa strah vplivnih in bogatih. Brez te zamolkle grožnje bi bili protesti veliko manj učinkoviti. Grožnja neuporabljenega, a mogočega nasilja je torej kočljiv, vendar pomemben element protestništva.

Protestniško vrenje v slovenski družbi ni enoznačno in vprašanje je, kdo se bo – če se bo – postavil na njegovo čelo. Kandidat za to bi lahko bila politična levica, ki pa je, zlasti v socialnem pogledu, skorajda ni. Za ta položaj se z gesli o Redu, Voditelju, Narodu poteguje tudi SDS s somišljeniki. Tretji kandidat je civilna družba, ki pa bo postala resen dejavnik na družbenem prizorišču le, če se bo povezala, se opremila s programom in začela nastopati kot artikulirana celota.

Toda zaželeni razvoj protestništva poteka obupno počasi in bistveno zaostaja za naglim razvojem krize. Ga lahko pospeši velik socialni izbruh ali pa že resna znamenja, da se pripravlja?

Čemu bi bil pravzaprav namenjen tak izbruh? Njegovo poglavitno sporočilo bi bila, zelo posplošeno povedano, zahteva po ostrih popravkih našega zavoženega kapitalizma, strankarstva in pravnosti. Išče se sila, ki bi rekla – stop, tako ne gre več naprej.

Poglavitna tarča morebitnega upora je torej politika kot vodilna elita, odgovorna za celoto. Če bi protest vrgel sedanjo nevarno, pogubno delujočo vlado, bi bilo to dobro, a ne dovolj – enake zahteve bi moral postaviti tudi trenutni opoziciji ali pa morebitni tehnični, od Bruslja požegnani vladi.

Ta čas se položaj Slovenije slabša, napetost v kotlu se nabira, ventila za njeno sprostitev pa ni. Politika tega procesa, ki ga je večidel zakrivila sama, ne zna ustaviti. Hkrati se krepi verjetnost, da bo izbruhnil upor, ki pa je, kot rečeno, izrazito dvorezen. Najslabše bi bilo, če bi se zgodil, potem pa izpuhtel v prazno. To bi ljudstvo do konca demoraliziralo.

Vsaj s tega vidika bi se bilo uporu bolje izogniti. Najbolje tako, da bi pospešeno nastalo močno gibanje ali stranka (nekakšna slovenska Siriza), ki bi ponudila razločno alternativo, če bi upor že izbruhnil, pa prevzela vodenje in postavila politiki jasne zahteve. Tako krmiljen upor bi bil manj nevaren in manj občutljiv za manipulacije kot slep izbruh jeze brez voditeljev in ciljev.

Nekaj je jasno: naraščajoče protestništvo in tudi morebitni upor sta naravna in upravičena reakcija na sedanje zavoženo stanje. Brez močnega, povezanega pritiska od spodaj bo vse ostalo po starem. Nasprotje pritiska – apatičnost in pasivnost, zatekanje v svetove majhnih skupnosti – je najboljši zaveznik umiranja na obroke. Protestniki pa morajo vedeti, da kriza sicer dela zanje, a samo do neke stopnje. Drugo bodo (bomo) morali storiti sami.