Majerjeve muce

Vlado Miheljak

24. 8. 2012  |  Mladina 34  |  Dva leva

»Nikar ne bodite cinični! Cinik vam bo porekel: Pa kaj zato? … Putin Riot … oprostite Pussy Riot … pa kaj zato? … Režim še vedno dela iste stvari. Ni tako preprosto. Odnos se spreminja. Verjamem v potrpežljivo delovanje.«
— Slavoj Žižek na predavanju moskovskemu občinstvu o Putinovih mucah (TVS, 20. 8. 2012)

»V Sloveniji je komunistični režim pobil in pregnal v tujino bistveno več ljudi kot fašizem in nacionalsocializem skupaj.«
— Janša resignirano ugotavlja, da je bil fanatični pripadnik najhujše zločinske organizacije (Reporter, 20. 8. 2012)

Težko presodim, ali je Slavoj Žižek res imel pravi freudovski govorni spodrsljaj ali ga je lepo zaigral. A vsebuje temeljno resnico: Pussy Riot so pomembne samo v razmerju do Putina. Onkraj kritičnega razmerja do režima konkretna akcija in sploh aktivnost skupine ne bi imeli nobene teže. In seveda – ne nepomembno – punce za prekršek niti približno ne bi prejele drakonske kazni. Komu je v Rusiji v resnici mar za pravoslavje?

Tisti Rusi oz. njih mentalni dediči, ki so v začetku tridesetih let spremenili pompozno sanktpeterburško katedralo v muzej ateizma, sedaj – ne zaradi iskreno prizadetih verskih čustev, ampak zaradi podpore trdorokemu Putinu – kričijo o blasfemiji. In punce, ki so za prekršek, za katerega bi drugje dobile zgolj mandatno kazen, čakale na proces v priporu kot najhujši zlikovci in na koncu dobile kazen dveh let zapora s prisilnim delom v delovnih taboriščih ter grožnjo odvzema otrok, čeprav za njih skrbijo njihovi očetje … Grozljivo, a ne moralizirajmo selektivno. Ena domnevno najbolj etabliranih demokracij, Velika Britanija, je pripravljena kršiti nedotakljivost diplomatskega teritorija Ekvadorja v Londonu, da bi izbezala Assangea, ki se je tja zatekel. Ne verjamem sicer, da bo to res storila, a sama grožnja in preigravanje možnosti kažeta na hud defekt. Pravijo, da ga bodo poslali na Švedsko zaradi domnevnega posilstva. Samo butec verjame, da res zaradi bizarne obtožnice, ki se je na Švedskem enkrat že izjalovila. Tudi največji amerikanofili vedo, da gre za »politično posilstvo« in da je Stockholm zgolj »prestopna postaja« na poti v ZDA. Morda v Guantanamo?

O.K. Rusi, Britanci, Švedi, Američani. To so velika cesarstva in kraljestva, ki jih opazuje in jim gleda pod prste demokratična javnost vsega sveta. Huje je, ko se samodržci skotijo in ugnezdijo v perifernih pašalukih. Lokalnih samodržcev svet še opazi ne, ker ima preveč globalnih problemov.

Tako se v senci velikega sveta v Sloveniji dogaja prava drama. Ni ključni paradoks to, da nam gre res slabo in ima mandat za reševanje najslabši med možnimi kandidati, ampak da situacije sploh ne skuša reševati. Pravzaprav obratno. Vse naredi, da bi krizo zaostril. Za reševanje, ki nujno in neizogibno pomeni tudi odpovedovanje, žrtvovanje, potrebuješ visok družbeni konsenz, prav tako visok znotrajkoalicijski in medstrankarski politični konsenz, visoko stopnjo socialnega partnerstva, medgeneracijsko in znotrajgeneracijsko solidarnost, zamrznitev nerazrešljivih ideoloških tem, ki nas ločujejo … Majerju je v nekaj mesecih uspelo popolnoma razgraditi vse tisto, kar je še bilo vezivo te družbe in države. Res je, da je vse bolj osamljen. Ohranja le shizoidno intimno bližino z Janezom Janšo in podobnost z ruskim carjem Putinom. Ne zato, ker bi imela enake vrednotne in politične usmeritve, ampak ker sta si presunljivo mentalno podobna. Oba predstavljata boljševiški atavizem, cepljen na novo postavtoritarno stvarnost. A če je Putin nadvse pragmatičen in učinkovit, naš Majer ni. Nenehno se vrača v preteklost, pri tem pa spregleda, da sam deluje kot preteklost, govori kot preteklost, nastopa kot preteklost; da je sam konstitutivni del te iste preteklosti, o kateri vse bolj fiksirano govori. V teh dneh je v intervjujih in nastopih izrekel nekaj zanimivih izjav, misli. Nekakšno nezavedno samorefleksijo, zato ti njegovi nastopi niso zanimivi (le) za politično analizo, ampak vse bolj tudi za klinično.

Vendar pa resnični problem niso Majerjev nori ples, njegova izguba realitetne kontrole, izraziti znaki paranoidnih scenarijev zarote (bele miši, strici iz ozadja itd.), ampak čas po njem. Morda se motim, a zdi se mi, da se bomo Majerja hitro znebili. A kaj potem? Ni je osebnosti ali ideje, ki bo to razgrajeno, sprto, ideološko razklano deželo spet vsaj približno spravila skupaj. Država in družba ne premoreta več nobene avtoritete, ni več minimalnega občutka skupnosti. Četudi bi si Slovenija v kratkem čudežno ekonomsko opomogla (pa si žal ne bo), v njej ne bi bilo možno znosno živeti. Hud virus se je iz ene bolne glave naselil v glave vseh ljudi in trajalo ne bo le leta, ampak desetletja, da bo morda spet zavladal občutek, da imamo državo.

P. S. Nikar ne nasedajte najnovejšim floskulam o tehnični vladi. Tehnična vlada je v tem kontekstu čaršijski turcizem, ki preveden v pogovorno slovenščino pomeni: spreminjati, da se ne bi nič spremenilo.