Ljudje bogvedi od kod

Heni Erceg

24. 8. 2012  |  Mladina 34  |  Hrvaška

Nekoč je na Hrvaškem živel neki tip, ki mu je bilo ime Robert Ježić. Nekega dne se je prikazal bogvedi od kod, tako kot še številni drugi klateži, ki so se predstavljali kot uspešni poslovneži, in prav kmalu postal lastnik Diokija, velikega in uspešnega podjetja za proizvodnjo plastike, ter kemijskih obratov na otoku Krku. Potem je zaradi posebne naklonjenosti političnih struktur dobil v dar še reški Novi list, ugleden dnevnik, ki ga je neuspešno poskušal pacificirati, nato pa ga kmalu preprodal. Še prej ga je seveda skoraj uničil. Ta nekdanji skiper na italijanskih jadrnicah, do vratu vpleten v kriminalne posle bivšega hrvaškega premiera, je bil v preteklem desetletju zelo radodaren do obeh političnih opcij, desne in kvazileve, precejšen znesek pa je doniral tudi za predvolilno kampanjo sedanjega predsednika države. Ko je tednik Novosti opozoril na to nedopustno donacijo, je predsednik države javno odgovoril, da bo, če se izkaže, da je Ježić res vpleten v kriminalne dejavnosti, znesek vrnil. Seveda umazanega denarja ni nikoli vrnil, čeprav so medtem na sodišču potrdili mafijsko vlogo predsednikovega donatorja pri številnih nelegalnih poslih nekdanje hrvaške vlade. Novosti pa je predsednik vendarle za vse večne čase uvrstil med svoje sovražnike.

Delavci nekdaj uspešnega Diokija, ki so danes popolnoma brezpravni, že osem mesecev ne prejemajo plače, obrati na otoku Krku so zapuščeni, in ker so polni kemikalij, grozi ekološka katastrofa. Medtem ko delavci gospodarja Ježića, ki so ga imele rade vse hrvaške vlade, načrtujejo, da bodo šli na cesto, tisti, ki mu je ta kriminalec poklonil denar za predsedniško kampanjo, dopustuje v nekdanji rezidenci Josipa Broza na Brionih. Tam, v razkošnem okolju Titovega počitniškega bivališča, se hrvaški predsednik ne trapi z banalnim delavskim nezadovoljstvom, niti s požari, ki so uničili že pol Dalmacije, niti s sušo, zaradi katere so se cene zelenjave dvignile do neba, niti z nevarnim pomanjkanjem zdravil v bolnišnicah ... Ne, že nekaj tednov bije svojo malo zasebno vojno s tednikom Novosti in z njegovim izdajateljem, vodjo tukajšnjih Srbov. Tega je predsednik – k takemu ravnanju so ga spodbudili kritični članki v Novostih – grobo obtožil kar »etničnega biznisa«.

Predsednik države torej zavestno vnaša razdor v srbsko skupnost, in to na polovici svojega mandata, v katerem tako ali tako ni bilo opaziti niti enega zunanjepolitičnega dosežka, vrednega pozornosti. Opazili pa smo resen politični spodrsljaj, to je bilo prilizovanje predsedniku fašistične tvorbe Republike srbske, nastale po krvavem razpadu Bosne in Hercegovine. Zdaj pa funkcijo predsednika države postavlja na raven ravnanja nekega uličnega postopača in zahteva spremembe v manjšinskem volilnem zakonu, ki temelji na ustavi in evropski konvenciji o pravicah manjšin. Povsem je zanemaril primernejše institucionalne navade, ki bi jih bil dolžan gojiti, in svoje zahteve in politične provokacije že več tednov – kot kaka užaljena primadona – histerično sporoča iz brionskega državnega brloga.

Seveda je ves ta nenadzorovani bes pravzaprav poskus prikrivanja strahu pred morebitnim nadaljnjim razkrivanjem njegovega nelegalnega pridobivanja denarja iz donosnega posla, tako imenovanega varovanja avtorskih pravic. Zaradi tega je imel škandal dvojni učinek – nacionalistom je omogočil zmagoslavje ob predsednikovem grobem napadu na srbsko skupnost, drugi ljudje pa menijo, da predsednik države dela ogromno škodo že tako ali tako občutljivemu manjšinskemu vprašanju, da se meša v notranje zadeve demokratične politične stranke, čeprav se na fašistične izpade druge, radikalno desničarske politične stranke ni še nikoli odzval. In navsezadnje, da skuša utišati časopis, saj je pred kratkim že zahteval zamenjavo glavnega urednika istega tednika zaradi objave naslovnice, ki je bila menda žaljiva do domovinske vojne.

Tako je, ironično, človek brez resne biografije vzpostavil prvo obrambno črto, na kateri se brani domovinska vojna, nato pa postal celo zaščitnik srbske manjšine pred njenimi legitimno izvoljenimi predstavniki. Josipovićev kurikul pač ne seže dlje od njegovih skladateljskih izdelkov, del tako imenovane resne glasbe, saj je vojno, pa tudi dolgo svinčeno obdobje Tuđmanove diktature preživel skrit na fakulteti ali za klaviaturo in proizvajal akorde, ki jih je pozneje zavaroval in mastno unovčil. Takrat ga niso zanimali niti človekove pravice niti vojni zločini, ni se oglašal v zvezi s teptanjem demokratičnih standardov in medijskih svoboščin, za neustrezen položaj srbske manjšine na Hrvaškem pa se je zanimal prav toliko kot za rock ’n’ roll.

Mračna in težavna devetdeseta leta niso bila zanimiva za premožnega profesorja Josipovića, potem pa se je pojavil bogvedi od kod in eno udobje zamenjal za drugo, tako da je zapeljal ljudstvo, utrujeno od gledanja ves čas istih političnih obrazov, s predvolilnimi frazami o neki »novi pravičnosti«.

V bistvu gre za še enega političnega bleferja, ki ga zanima samo varovanje sumljivih tokov denarja, s katerim je svojčas polnil domači proračun. To je razlog za histerične napade na medijske kritike in nedopusten poskus politične diskvalifikacije izdajatelja tednika Novosti. Ob njegovih pozivih k ukinitvi časopisa, za katerega ignorantsko trdi, da je »minoren« in »brez kakršnegakoli vpliva«, pa se postavlja logično vprašanje – zakaj ga potemtakem časnik srbske manjšine tako zelo moti? V glavnem, precej žalostno je te dni gledati demonstracijo surove sile nekega državnika, katerega politična in moralna kredibilnost sta zelo vprašljivi. Tega si Hrvaška vendarle ni zaslužila.