Baloni

Janko Lorenci

31. 8. 2012  |  Mladina 35  |  Kolumna

Lebdeči baloni so nekakšen simbol mirne varnosti in lepote. Prejšnji teden sta sunek vetra in morda človeška napaka idilo na Barju v hipu spremenila v tragedijo. Spet enkrat se je ponovila tisočkrat izrečena banalnost-realnost: nevarnosti prežijo nenehno in povsod.

Nevarno je življenje samo, tudi če odmislimo smrt zaradi starosti, ki je nekakšna samoumevna, neizbežna nevarnost. Take smrti se prav tako bojimo, a jo po svoje dojemamo kot prijazno, saj predpostavlja dolgo življenje, darilo, ki ni dano vsakomur.

Nevarnostim je izpostavljen vsak posameznik, vse od rojstva. Ta startna enakopravnost pa se hitro neha, odvisno od tega, kdaj, s kakšnimi geni, v katerem podnebju, kako bogat ali reven prideš na svet. Ko nehaš biti zelo majhen otrok, se zaveš prvih nevarnosti in potem te spremljajo in se množijo. Kolikor jih ne skusiš sam, te o njih izdatno poučijo soljudje in mediji. Pri tem zamolklo veš, da je nevarnosti še veliko več, kot se jih jasno zavedaš. Včasih zaradi tega nočeš širiti svojega vedenja.

Skozi labirinte nevarnosti se gibljejo tudi kolektivi, skupine, skupnosti. Tu skupne nesreče pogosto postanejo tudi tvoje, osebne, čeprav nisi zakrivil nič. V družini, na primer, nečastno dejanje enega prav tako prizadene druge člane (seveda pa se del sreče ali uspeha enega včasih prelije še na sorodnike). Enako je pri podjetjih, na katera prežijo nevarnosti od zunaj (nore vlade, huda konkurenca) in znotraj (nesposobna vodstva, zanikrna podjetniška kultura, nepripadnost itd.). Praviloma jih bolj ogroža notranje dogajanje.

To prav tako velja za države. Njihove usode so pisane, odvisne tudi od sreče ali smole; nekatere sedijo na orjaških zalogah nafte, pod drugimi je samo pesek, okoli pa napadalni sosedi in vojne, s katerimi nimajo nič. A tudi države najpogosteje zaidejo v težave predvsem zaradi notranjega gnitja – primerov je dovolj od starega Rima do ljube Slovenije.

To nič manj ne velja za celotno človeštvo, to hočeš nočeš vedno bolj povezano gmoto. Če bi prevladal njegov boljši del (razum, empatija, solidarnost), bi lahko živelo bistveno varneje, mirneje in zadovoljneje. Ker slabo brzda svojo slabšo stran (agresivnost, pohlep, manjana miselnost …), rine v čedalje večje težave (pandemije, globalne ekokatastrofe …). To naša vrsta ve, ima nekoliko slabo vest in temne občutke, a sili po isti poti naprej. Očitno premore veliko individualne pameti, kolektivne modrosti pa malo.

Ogroženost različnih skupnosti izvira torej predvsem iz načina življenja, vrednot, sistema, ki so jih polagoma skovale. Sistemi se zdijo abstraktna reč, a imajo zelo otipljive posledice. So trpežni, ker so njihove pasti pogosto skrite in posredne, ker so v interesu bogatih in vplivnih in ker je uveljavljeni sistem vedno hvaljen kot najboljši mogoč.

Del te hvale je po svoje tudi trditev, da se po neki velikodušni zakonitosti gibljemo od slabših ureditev k boljšim. Vmes so prehodna obdobja, zaznamovana z nemiri, ravsanji, revolucijami. Če teza o nenehnem napredovanju drži, bomo kmalu znova doživeli hud pretres, saj ta čas živimo v enem slabših sistemov, kar jih je izumilo človeštvo.

Če upoštevamo, kako strahovito neenakomerno sta razdeljena bogastvo in vpliv, nas nese nazaj v fevdalizem. Množice so takrat iskale tolažbo v veri, zdaj se jim kot nadomestek ponuja demokracija, ki menda pušča odprte vse poti, vse izboljšave. Ali jih res, bomo še videli.

Današnji neoliberalni kapitalizem, oprt na dogmo o nuji nenehne hitre rasti in vedno spentljan z najslabšim, kar premorejo posamične države, deluje kot nekakšna naravna, od človeka ustvarjena nesreča, saj trdi – tako je, drugače ne more biti, boljšega sistema ni. V krizi se to razgalja kot velika laž. Lahko je in moralo bi biti drugače. Neokapitalizem je materialni (zažira naravo), vsaj toliko pa tudi moralni problem (zažira ljudi). Trdi neoliberalci in njihovi pajdaši v politiki, gospodarstvu, medijih so tihi davitelji nedolžnih obrazov – kaj drugega kot morilski so sistemi, ki večini svojih pripadnikov krajšajo življenje (nazadovanje javnega zdravstva), ogrožajo eksistenco in dostojanstvo (osipanje delovnih mest), uničujejo možnosti za socialni vzpon in osebni razvoj (krčenje javnega šolstva). To je sistem, ki za večino prinaša bistveno več tveganj in nevarnosti, kot bi bilo treba ob ureditvi, ki bi poznala več srca in razuma. To je prašičji sistem, če zlorabimo ničesar krive svinje.

Seveda bodo vse družbe še naprej živele nevarno in tvegano. A pomembno je, kakšna je stopnja in smiselnost tveganja, kaj je določeno kot nevarnost. Posebej zavržene in odveč so nevarnosti, ki jih ljudem pri polni zavesti povzročajo drugi ljudje. Asteroid je nebeška sila in grozi vsem enako, turbokapitalizem je človeški izum in koristi samo maloštevilnim, večino trpinči, onesrečuje in spravlja v neenakopraven položaj.

Živeti v družbi mnogih nevarnosti je naporno. Iz tega nastajajo različne osebne drže. Sprijaznjenost, fatalizem, oportunizem, egoizem so odlične zaveznice statusa quo. Druga, boljša drža je trud za to, da res publica spet postane odločilna os družbe in da se zlasti »humanoidne« nevarnosti zmanjšajo. To je navsezadnje smisel civilizacije.

Zavedati se nevarnosti, je nujno. Toda če se grožnjam preveč prepustiš, te požrejo. Vzdrževanje razumnega ravnotežja med varnostjo in nevarnostmi, zlasti zakrinkanimi in umišljenimi, je pol umetnosti življenja. Zato mirne lepote lebdečih balonov ne gre opustiti, dobro pa je paziti, na katerega, kakšnega, čigavega se vkrcaš. Izbira je vedno na voljo. Letiš lahko celo v sanjah.