Tehnična vlada

Jože Vogrinc

31. 8. 2012  |  Mladina 35  |  Javna pamet

Koalicija in opozicija, poslanke in poslanci, ljubitelji intrig v notranjepolitičnih redakcijah in drugi – vsi ugibajo, kako hitro bo Slovenija dobila tehnično vlado, kdo jo bo vodil in kdo vse bi utegnil biti minister. Premier je že spomladi zagrozil, da bo odložil kostum apokaliptičnega jezdeca in preselil SDS v udobno opozicijo, kjer lahko rušiš vlado in nisi odgovoren za odločitve. Vsi goreče čakajo, kdaj bo izpolnil obljubo.

Resni vprašanji pa nista, kdaj bo padla Janševa vlada in kdo bo vodil tehnično vlado, pač pa, kako jo je sploh mogoče sestaviti in kaj naj bi sploh delala. Zakaj tehnična vlada, se ni treba vprašati. Predčasne volitve so zaradi nekajmesečne blokade delovanja oblasti notranjepolitično in v odnosih do EU in do finančnih trgov nesprejemljive za javnost in za vse parlamentarne stranke razen za Lukšičevo, pa še ta si jih lahko le na tihem želi, ne more pa jih zahtevati brez škode zase. Tistemu, ki bi si to javno zaželel, bi vsi očitali, da peha deželo v brezno.

Kaj lahko tehnična vlada sploh naredi? To ni odvisno le od tega, kdo v zdajšnjem državnem zboru bi jo podprl in kdo bi jo sestavljal. Vprašanje je najprej, kakšne manevrske možnosti sploh lahko ima po nepripravljeni in obupno izpeljani pustolovščini Janše, Šušteršiča, Turka, Gorenaka … Do konca leta nam grozijo še z odpuščanjem in drugimi terapijami s puščanjem krvi. Tehnična vlada, ki bi uresničevala ukrepe zdajšnje vlade in nadaljevala v njeni smeri, ne bi bila pogubna le za stranke, ki bi jo podprle. Soodgovorna bi postala za nazadovanje Slovenije, za pospešeno izgubljanje suverenosti, pospešeno razprodajo družbenega bogastva, demontažo socialne države in veliko povečanje družbene neenakosti in zaradi tega tudi družbenih bojev v Sloveniji – to je bilanca suženjskega podrejanja trenutno vladajočim silam v EU, ki so brez razvojne perspektive in peljejo Evropo v katastrofo. »Varčevalni« ukrepi, ki naj bi jih Janšev parlament sprejel v kratkem, so provokacija ne le za javni sektor in sindikate, pač pa predvsem za druge stranke, saj jih izsiljujejo: če nočete več takih ukrepov, pa sami prevzemite vlado in odgovornost. Če bodo čakali, bodo morali upoštevati še več izsiljenih ukrepov in bodo obtičali v blatnih Janševih kolesnicah.

Ironično je, da so najbolj prizemljena programa za ravnanje Slovenije v krizi pripravili v strankah, ki so ju volivci najbolj kaznovali, v Zaresu in LDS.

To ni samo časovna zadrega. Je resen vsebinski, programski in strateški problem. Tehnična vlada, ki bi delala povsem drugače in druge reči kot zdajšnja, ne more pričakovati in si ne sme privoščiti aktivne podpore SDS, ampak kvečjemu tiho privolitev glede sestave ekipe, ki naj bi preusmerila kurz. Nekoliko manj velja ta premislek za manjše koalicijske stranke, a sklep je nedvoumen: tehnična vlada bi morala pomeniti bistveno spremembo politike. V tem državnem zboru, s tako strankarsko sestavo, je težko pričakovati trdno podporo preobratu.

Bistveni pogoj za tako vlado je podpora Pozitivne Slovenije. Vodja največje stranke v državnem zboru edini med prvaki strank kaže voljo do vladanja (drugi »bi raje, da ne bi«). Janković bi bil takoj pripravljen sestaviti novo vlado tudi s prebeglimi strankami Janševe koalicije. A Virant si njegovega zaupanja ne more več pridobiti. Male desne stranke bi z zamenjavo mandatarja v strankarski vladi več izgubile, kakor dobile. Tehnična vlada pa je zanje način, kako ublažiti občutek, da se obračajo po vetru. V njej ni treba nastopati s strankarskimi veljaki ali z dozdajšnjimi ministri. Vlada s podporo največje stranke v DZ, ki jo vodi nekoč uspešen menedžer, bi bila v EU in pri finančnih trgih pozitivno sprejeta. Tehnična vlada, sestavljena iz ministrov, ki jim zaupa strokovna javnost, bi bila v javnosti dobro sprejeta tudi zato, ker bi se morali prepiri med strankami in sivobrade ideološke zdrahe umakniti v ozadje. »Nepolitični« mandatar bi imel bistveno manj avtoritete od Jankovića, saj šibka podpora ene ali dveh majhnih strank ne odtehta podpore največje stranke njenemu voditelju.

Bolj ko se bodo poslanci in poslanke obirali, manj časa bo za spremembe, večja bo teža napak zdajšnje vlade, več možnosti za izredne volitve in skrajno negotovost. Medtem ko se bo mednarodni položaj države vse bolj majal, se bodo kopičili tudi problemi drugih držav evropskega Juga v primežu finančnega izsesavanja, bližje bo kriza EU, bližje možnosti velikih in nepričakovanih zasukov v politikah najpomembnejših članic EU, zlasti Nemčije. Trmasto vztrajanje na nemškem vlaku, ki je zašel v predor, je brez dvoma slabše kakor ekspertna vlada, ki bi pripravila blažilne mehanizme za težave, ki nas čakajo. Strokovna vlada bi bila v pomoč tudi pri vzpostavitvi temeljnega zaupanja ljudi v državo in nujnega javnega dialoga med družbenimi področji namesto jalovega obračunavanja med strankami.

Ironično je, da so najbolj prizemljena programa za ravnanje Slovenije v krizi pripravili v strankah, ki so ju volivci najbolj kaznovali, v Zaresu in LDS. Ne ta dva dokumenta ne popravljena Jankovićeva koalicijska pogodba z začetka leta pa niso več aktualni programi. Programi strank so za tehnično vlado lahko samo orientacija – ne morejo je zavezovati niti omejevati. Tudi ni mogoče pričakovati, da bo njen program čudežno nadomestil projekt družbenega razvoja. Lahko pa od nje pričakujemo, da s premišljenim kratkoročnim ravnanjem pomaga ustvariti razmere za normalno družbeno ozračje, kjer se bomo lahko resno pogovarjali o prihodnosti Slovenije. Če bi namreč zdaj vprašali njene državljane, kakšne barve je prihodnost, bi se jim zdelo, da črna.