Odrešitev, ki to ni

dr. Bogomir Kovač

31. 8. 2012  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Zlato fiskalno pravilo je očitno Arhimedova točka slovenske politike. Postaja ločnica politične odgovornosti za ekonomski polom države ali pa skrivnostno vodilo k njeni odrešitvi, navznoter pomeni sprejetje ali zavračanje Janševe politike, navzven naj bi potrjevalo kredibilnost države in politično sledenje nemškim pravilom igre. Sprejem fiskalnega pravila je torej nekakšna točka političnega prevoja, kjer so jeseni možne tri alternative, vsaka pa ima svoje prednosti in slabosti. Nadaljevanje sedanje Janševe vlade navkljub katastrofalno nizki javni podpori; nezaupnica in zamenjava vlade z novo kombinacijo vladajoče koalicije ali pa nove predčasne volitve.

Janševa namera s fiskalnim pravilom je politično jasna. Če opozicija privoli v sprejem fiskalnega pravila, je dejansko izgubila najučinkovitejše referendumsko politično orožje in pristaja na vladni diktat. Če ga zavrne, tvega, da ji bo koalicija naprtila vso politično odgovornost za vse, kar bo vlada počela v naslednjih mesecih ali letih. Izbira je torej izjemno tvegana, zaplete pa stopnjuje problematično razumevanje fiskalne politike znotraj cikličnih gibanj in pri odpravi dolžniške krize.

Strokovna skupina za spremembo 148. člena ustave je predvidela tristopenjsko varovalo javnega trošenja in zadolževanja. Najprej imamo fiskalna pravila, nad njimi strokovno bdi fiskalni svet (FS), ustavno sodišče pa je končni razsodnik presoje skladnosti proračuna s fiskalnim pravilom. Parlamentarna delovna skupina, ki od julija oblikuje politično različico besedila, se je spotaknila ob FS. Strokovna komisija je videla v njem varovalo pred politično zlorabo, delovna skupina nasprotno meni, da povzroča demokratični primanjkljaj. Zadrega je očitna. Če FS pooseblja fiskalna pravila, hkrati pa ga vlada in parlament lahko obideta, potem lahko ustavno sodišče presoja proračun brez FS. Če pa bi nasprotno FS postal osnovni usmerjevalec priprave proračuna in bi oblast morala spoštovati svojo zakonodajo in pravila, ustavne presoje niti ne potrebujemo.

Za nameček so oboji spregledali, da sedanji FS od aprila nima predsednika in je dejansko razpadel zaradi politične ignorance Pahorjeve in še posebej Janševe vlade. To je dokaz, da v Sloveniji ni problem politična avtonomija FS, temveč upoštevanje njegovih kritičnih spoznanj in priporočil. Kastrirana je politika in ne člani FS, če uporabim Mastenovo slikovito metaforo. Hkrati gre še za drugo zadrego. Če strokovne presoje prenašamo na FS, potem ga moramo strokovno in birokratsko opremiti. V ZDA to vlogo opravlja parlamentarni proračunski urad (CBO), pri nas pa FS te podpore ni imel in to je bil Senjurjev drugi razlog za odstop.

Temeljna ideja, da zlato fiskalno pravilo v ustavi prinaša politično-ekonomsko odrešitev in pomirja finančne trge, preprosto ne drži.

Poglejmo čilski primer. Čile ima diskrecijska fiskalna pravila, strukturni deficit in zadolževanje države pa veže na ciklično gibanje svetovne cene bakra. Čilsko zavzemanje za uravnotežen proračun je navidezno podobno sedanji evropski in ameriški vnemi glede fiskalne konsolidacije, toda dejansko prinaša manj ekonomske rigidnosti in več politične kredibilnosti. Dinamika gibanja svetovnih cen določa načrtovanje proračuna, hkrati pa je spoštovanje dogovorov in institucionalnih odločitev ključ za njihovo kredibilnost. Čilsko ministrstvo za finance izračunava, panel strokovnjakov letno prilagaja pogoje strukturnega deficita, vlada pa vse skupaj zaveže v proračunski predlog. Pravila se torej prilagajajo ekonomski realnosti in ne obratno.

Nasprotni primer ponuja nemško ustavno sodišče, ki postaja nekakšen evropski in slovenski vzor. Trenutno vsa EU čaka na odločitev nemških ustavnih sodnikov glede evropskega finančnega mehanizma ESM in njegove skladnosti z nemško ustavno ureditvijo. Težava ustavnih presoj je ravno v tem, da so rigidna, pogosto formalistična in po naravi reči daleč od dinamike in negotovosti politično-ekonomskih ciklov. Z veliko verjetnostjo bodo ustavna sodišča v politično-ekonomsko kočljivih razmerah rojevala formalistične in ne vsebinske rešitve, odgovornost pa bodo prelagale nazaj na izvršno in zakonodajno oblast. Tako zapravljajo dragoceni čas, problemov neodgovornosti za odločitve pa običajno ne rešijo.

Temeljna ideja, da zlato fiskalno pravilo v ustavi prinaša politično-ekonomsko odrešitev in pomirja finančne trge, preprosto ne drži. Razponi obrestnih mer na državne obveznice in bonitetne ocene so kompleksnejše od preprostih »kmečkih« pojasnil slovenskih politikov. Morda bo prva politična posledica, če ne sprejmemo zlatega pravila v ustavo, padec vlade. To bi kratkoročno destabiliziralo razmere, dolgoročno pa lahko pomeni rešitev, ker vlada očitno ostaja pri sedanji Janševi strategiji. Janševa vlada ima po pol leta petino javne podpore. Brez politične legitimnosti pa so vse reforme obsojene na neuspeh. Na drugi strani bi nova koalicija in vlada lahko napravili razvojni zasuk namesto enostranske konsolidacije. Toda tveganje ostaja, če nova vlada ni menedžersko kompetentna in politično kredibilna. Na koncu imamo lahko še vedno nove volitve, kar je najbrž najslabša tretja rešitev, ker prinaša zgolj prerazdelitev obstoječih političnih sil.

Zlato pravilo je bolj zametek političnih iluzij kot zastavek ekonomskih jamstev za preživetje. Gre za napačen pristop z dobrimi nameni. Za začetek bomo z njim povečali recesijo, zmanjšali javne investicije in zvišali politična tveganja preživetja vlad ter celo EU. Trpljenje je pogoj za nebeško odrešitev, krščanska mitologija pa očitno vse bolj nadomešča tržno.